Marjan Bradeško: Simbol - Reinhold Messner je gotovo simbol.
... Eden najslavnejših alpinistov vseh časov, prvi človek, ki je preplezal vseh štirinajst osemtisočakov, prvi na Everestu brez kisika. Ne le gore, tudi Antarktiko, Grenlandijo pa puščavo Gobi je prečil na najbolj naraven način – peš. Brez dodatne pomoči. Velikokrat bi pri njegovih podvigih lahko zapisali “prvi”. Bil je med prvimi, ki je v alpskem slogu plezal na najvišje vrhove sveta, tudi med ekologi se je oglašal med prvimi. Za koga tudi sporna osebnost, morda prav zato, ker marsikaj izreče brez dlake na jeziku. In knjiga, katere naslov lahko prevedemo kot “Simboli”, še bolje pa v “Podobe smisla” (zaenkrat, marca 2023, je na voljo le v nemškem jeziku) je polna zelo neposrednih besed. Zdi se, da se Messner ne ozira na to, kaj bodo rekli drugi. A vendar, težko se je ne strinjati, saj je vse, kar zapiše, tako zelo naravno – oziroma je vsaj bilo, ko je bil še sam otrok, ko je bil še mlad alpinist. Danes, ko bo naslednje leto osemdesetletnik, je marsikaj drugače. Morda prav s to neposrednostjo želi pokazati na dostikrat dvolično družbo. In ji tudi kaj sporočiti.
Svoje misli v sedemištiridesetih prispevkih prične Messner z otroškim delom, ki je danes problematizirano, in pravi, da je bilo otroško delo v gozdu zanj in za brate tako običajno, da se nihče ni spraševal o tem, tudi se v vasi nihče ni čudil, kako da otroci vlačijo suhe veje. To je bilo pač potrebno, če so se hoteli greti, in zato tudi smiselno, tako se je zdelo že fantiču. In kot otroci (v družini je bilo osem bratov in ena sestra) so se naučili tudi odpovedi, zato tudi zgovoren podnaslov knjige “Odpoved kot navdih za uspešno življenje.” Že pred sedmimi desetletji so bili “trajnostni”, ko še nihče o tem ni niti govoril, tudi beseda sama še ni obstajala. Nobena hrana se ni zavrgla, če ne drugega, so jo dobili zajci ali pa kokoši. Vse se je popravilo, zašilo, ponosilo – mlajši bratje so dobili obleke po starejših. Ko govori o pomanjkanju, pravi, da ga je ravno to naučilo ustvarjalosti pri reševanju težav, in da so mu odpoved in zmanjševanje potrebnega pomagali razviti njegov model uspeha. Najprej je bila odpoved iz potrebe, kasneje kot nekaj samoumevnega. Messnerju potem sledimo skozi mladostne podvige, prve odprave, vse skozi simboliko, tudi simboliko smrti in neke drugačne “odpovedi”, ene njegovih najtežjih, ko je izgubil brata Guntherja na “goli gori”, na gori Nanga Parbat. In ko je leta dokazoval, kako je umrl njegov brat Gunther, na koncu je po več desetletjih dokazal, da govori resnico, da so po nepotrebnem dvomili vanj.
Ko razpreda o smislu, pravi, da ga ne smemo nujno enačiti s koristnostjo, saj da njegove poti čez meje mogočega niso imele prave koristi, a vendarle so bile zanj smisel vsega, kar je počel. In danes tudi v alpinizmu ne gre le za najviše, najhitreje, najdlje, pač pa za iskanje “najtežjih smeri na koncu sveta”, ki pokažejo pravo kakovost. Pri tem pa v teh brezmejnih daljavah - tu se ozira na svoje podvige na Antarktiki in v puščavi Gobi – “niso pomembne razdalje, ki smo jih pustili za seboj, pač pa poti, na katerih za seboj nismo pustili nič.” A ko je njegove sledi in sledi raziskovalcev že zdavnaj zasul sneg ali pesek, podobe ostajajo. In pravi, da se danes sreča ne meri več v tem, koliko si se za podvig odpovedal (udobju, pomoči), pač pa le v številkah, ki potem gredo v knjigo rekordov – brez čustev, prazno in zamenljivo.
Zanimive so tudi misli, ki jih sredi knjige v osmih prispevkih zapiše Diane Messner, njegova mlada žena. Tudi o tem, kako sta se spoznala in kako življenje z njim vsakor ni navaden vsakdan. Velika razlika v letih naredi svoje, v hrib je Messner še vedno hiter, ko pa tura traja dolgo, se pokaže njena mladostna vzdržljivost. A z možem ju družijo številne stvari, predvsem poti in obredi (rituali). Poti so zanjo najstarejša oblika lastnega razvoja, saj se po vsaki spremeni ne le ona sama, spremenita se oba z možem. Obredi pa so njune dejavnosti, ki jima dajejo trdnost, iz rednega ponavljanja pa črpata smisel. Tu so seveda mišljena tudi njuna potovanja.
Messner potem v nadaljevanju silno razumsko razmišlja o staranju, končnosti, smrti (svoje življenje imenuje kar “čas pred smrtjo”), zavedajoč se, da pač je toliko star. In – mar ne govori o odpovedi? S starostjo se pač moramo soočiti in čemu odpovedati. Res, govori kot moder mož, a brez olepšav. In proti koncu knjige ostro zapiše, kaj si misli o trajnosti. Trajnost je bila aluminijasta kanglica, s katero je kot deček, v dežju in snegu, hodil po mleko na sosednjo kmetijo, in so jo uporabljali desetletja, le redno so jo pomivali. In našega okolja ne bodo rešili protesti, pač pa učinkovito popravljanje napak. Znanje, ne protest, raziskovalni duh, ne apatija, upanje, ne le risanje črnega!
Bralec bo v knjigi seveda našel ničkoliko zanimivih spominov z gora in opisov dogodkov, ki jim je bil Messner priča. Upajmo, da bo knjiga doživela prevod tudi v slovenščino. Zaključimo pa z avtorjevimi besedami, ki najlepše povzamejo vse zapisano: “Najpomebnejša stalnica v mojem življenju je odpoved. Ne odpoved kot omejevanje samega sebe, ampak odpoved kot možnost, kot navdih.”
Podatki o knjigi:
Reinhold Messner, Diane Messner: Sinnbilder (Podobe smisla/Simboli).
Frankfurt am Main, S. Fischer Verlag GmbH, 2022. 188 str., 20,95 EUR.
Članek je bil prvotno objavljen v Planinskem vestniku, aprila 2023.