Slovenskega planinskega društva za gorske vodnike – Robert Rot
Ob 100-letnici prvega tečaja
SPD za gorske vodnike
Obdobje, ko je v okviru SPD potekal prvi tečaj za gorske vodnike je bilo pestro na političnem, kulturnem in društvenem področju. Slovenci so spoznali, da postajajo v Evropi enakovreden član z vsemi pravicami, možnostmi in sposobnostmi.
Narodno prebujenje se je začelo manifestirati na vseh področjih, slovenski jezik je postajal enakovreden nemškemu, ustanavljati so se začela društva z namenom krepiti narodno samozavest, pojavila so se društvena glasila. Slovenci so polje bojevanja in dokazovanja svoje identitete postavili prav v gore, saj so jim le te s Triglavom kot simbolom predstavljale mitološko razsežnost. To so spoznali tudi Nemci in njihovi privrženci, ki so v svojem duhu sprejeli izziv, začeli graditi koče, označevati poti, hoteli biti prvi pri osvajanju gora in sten.
Prelomno je leto1890, ko je Ivan Berginc kot prvi preplezal triglavsko severno steno in pri tem prehitel Nemce, 1893 je bilo kot nadgradnja piparjev in triglavskih prijateljev ustanovljeno SPD, 1895 je kot eno prvih društvenih glasil tudi v Evropi začel izhajati Planinski vestnik. 1896 je mojstranški župnik Jakob Aljaž kupil vrh Triglava, tam postavi znameniti Aljažev stolp, najvišji vrh postane slovenski tudi pravno in dobi značaj narodnega simbola.
Kaj pa slovenski gorski vodniki? V gorah so delovali od nekdaj, saj jih omenjajo vsi pomembni ljudje, ki so se v prejšnjih časih predvsem zaradi znanstvenih interesov gibali v tem drugače nekoristnem svetu. Vodnike, ki so v tistem času bivali v vznožju gora so omenjali J.V. Valvasor, B. Hacquet, A.Scopoli, Ž. Zois, A. T. Linhart, F. Hochenwart, V. Vodnik in ostali. Ti vodniki niso bili niti izšolani niti oblastveno potrjeni so pa glede na pohvale tedanjih vodencev svoje delo opravljali dobro. Konec 19. in v začetku 20. stoletja so bili v okviru DÖAV (nemško avstrijskega alpinskega društva ) in ÖTC (avstrijskega turistovskega kluba) organizirani prvi tečaji za gorske vodnike, katerega so se udeležili tudi slovenski gorniki. Te so po uspešno opravljenem izpitu potrdile lokalne oblasti, okrajna sodišča ali glavarstva, ki so določale tudi vodniško tarifo za posamezne vzpone. Gorski vodniki so konec 19. st.delovali v skladu s Pravilnikom o gorskih vodnikih, ki je bil izdan 27. junija 1874, na primorskem je veljal vodniški red iz leta 1884, ki je vključeval tudi vodenje po kraških jamah, na štajerskem Naredba štajerskega namestnika z dne 23. julija 1896, kasneje pa je začel za osrednjo Slovenijo veljati Red za gorske vodnike za Vojvodino kranjsko z dne 20. avgusta 1904.
Pomembni možje pri SPD, strogo nadstrankarskemu društvu, kjer v osrednjem odboru ni bilo mesta za pripadnike političnih strank, so se zavedali, kako pomembno je, da SPD organizira izobraževanje svojih, slovenskih gorskih vodnikov. Slovenski gorski vodniki so bili potrebni zaradi naraščajočega, predvsem tujskega turizma, torej zaradi gospodarske dejavnosti, potrebni in pomembni pa so bili tudi zaradi dviga narodne samozavesti. V SPD so se zavedali, da z organizacijo svojega tečaja lahko prekinejo gospodarsko in simbolično nemško nadvlado v tradicionalnem poklicu.
V 8. številki Planinskega vestnika 1904 je bil objavljen poziv veljavnim osebam v planinskih krajih, naj priporoče zanesljive in zmožne mladeniče za izobraževanje za gorske vodnike ki se bodo udeležili prvega strokovnega tečaja, kjer bodo predavali priznani slovenski strokovnjaki .
Tako je bil 1906 v Ljubljani organiziran prvi tečaj za gorske vodnike v okviru SPD. Predavatelji so bili strokovnjaki s področij prve pomoči, občevanja vodnikov z gosti, vodniškega reda in dolžnostih vodnikov, branja zemljevidov in orientacije, naravoslovja in vremenoslovja, krajeslovja in imenoslovja v gorah. Kandidatom so člani SPD razkazali Ljubljano in jih preizkusili pri plezanju pod Šmarno goro. Po preizkusu so dobili spričevala, ki so jih vložili na okrajnih glavarstvih s prošnjo za dodelitev službe gorskega vodnika. Tako smo 1906 dobili prve gorske vodnike, ki so bili izšolani v okviru SPD, se pravi znotraj slovenske institucije, ki se je s tem dogodkom postavila ob bok podobnim v Evropi.
Slovenske gorske vodnike je ovrednotil tudi Julius Kugy, gornik, glasbenik, pisatelj in človek, ki je slovenskim gorskim vodnikom s knjižnimi deli postavil trajen spomenik. Kugy je bil vsekakor človek, ki je ob začetku 20. stoletja najbolj kompetenten za tako oceno, saj je v tedanjem času plezal z najboljšimi gorskimi vodniki v Evropi. Gorske vodnike, predvsem Trentarja Andreja in Jožeta Komaca in Antona Ojcingerja, Slovenca iz Ovčje vasi v sedanji Italiji, je postavil ob bok legendam gorskega vodništva v Evropi. Po Kugyevi oceni so bili omenjeni enaki ali celo boljši od najboljših kot so bili Emile Rey in Joseph Croux iz Courmayerja, Payot in Ravanel iz Chamonixa, Almer iz Grindelwalda, Burgener iz Wallisa, Carrel in Zurbriggen izpod italijanske strani Waliških Alp. Kdor pozna ta imena in zgodovino alpinizma ki so jo ti možje ustvarjali ve, kakšen kompliment je Kugy namenil slovenskim gorskim vodnikom.
Na prvem tečaju je bilo udeleženih 20 pripravnikov, ki so dobili omenjena spričevala, SPD pa je avtoriziralo kot gorskega vodnika tudi Janeza - Ivana Černuto po domače Voznika, ki je vodil predvsem Čehe in dr. Henrika Tumo. Njegovo značko lahko vidimo v knjigi Triglav, gora in simbol in v Lovšinovem delu Gorski vodniki v Julijskih Alpah. Ker je značka že pred časom prešla v last neznanega italijanskega zbiralca lahko le ugibamo, da je bil Janez-Ivan Černuta Voznik vodnik SPD z zaporedno številko 1.
S prvim tečajem za gorske vodnike leta 1906 so slovenski gorski vodniki in SPD postavili piko na i dotedanjemu delovanju in postavili trde temelje za nadaljno delo in upam tudi sodelovanje z PZS kot naslednico SPD. Ti temelji so bili v polpretekli zgodovini zaradi raznih dejavnikov kar nekaj krat omajani in ogroženi, vendar so zdržali do danes. Po letu 1995, sploh pa v zadnjih desetih letih, odkar je ZGVS članica IFMGA (mednarodne zveze gorskih vodnikov ) so slovenski gorski vodniki dokazali, da spadajo tja, kjer so že bili pred sto in več leti. Ob vseh procesih, kateri se dogajajo v današnji družbi, centralizaciji, globalizaciji, združevanju in podobnem je prav, da na podlagi zgodovine, kontinuitete in kvalitete gorski vodniki nadaljujejo delo, ki je bilo začeto pred sto leti in na katerega so lahko ponosni.
Planinska zveza Slovenije je kot naslednica SPD v Trenti trentarskim gorskim vodnikom postavila spominsko ploščo. Ker so obletnice priložnost, da se spomnimo in opomnimo na preteklost je besedilo pod seznamom najboljših trentarskih gorskih vodnikov primeren zaključek tega pisanja in obenem namig za prihodnost.
Zrasli v trentarskih strminah,
ki so bile pesem njihovega
življenja in katerih
mojstri so postali,
so z nezmotljivim pogledom,
z drzno odločnostjo in
z neupogljivo voljo vodili
tiste, ki so odkrivali čudežne
lepote slovenskih gora.
utrli so pota, po katerih
hodimo za njimi.
Besedilo: Robert Rot
gorski vodnik