Jesenski listi - Vojko Čeligoj: Iztekalo se je leto 2007, bili smo že sredi novoletnega vrveža in prazničnih pričakovanj, ko smo k večnemu počitku na trnovsko pokopališče zadnjič pospremili našega prijatelja Jožeta Mateto.
Jožetu Mateti v spomin
Pokojnik pa nam je bil dosti več kot to. Za nas planince in mnoge obiskovalce Snežnika je bil prava legenda oskrbovanja Koče na snežnikovem temenu. Za njegove tovariše soborce je bil vzoren bojni tovariš, za člane mnogih družbenih organizacij je bil aktivni sodelavec, za krajane in sosede vzgleden gospodar in izjemno marljiv. Le kdo si ni hodil ogledovati in občudovati zelenjavni vrt pred njegovim domom. In nihče ni odšel z obiska praznih rok. Tak je bil naš Jože Matela. In ob njem njegova soproga Milka in oba sinova Marjan in Goran.
Tudi Jožeta Mateto je druga svetovna vojna močno zaznamovala. S komaj dobrimi dvajsetimi leti se je iz rodne Kaštele pridružil bratu v partizanskih enotah splitskega zaledja in kasneje s četrto armado osvobajal jadransko obalo vse do slovenskega Primorja. Na njegov velik osebni delež v narodno osvobodilnem boju in mnoge strelne rane spominjajo njegova številna odličja. Jože Mateta se je kot oficir jugoslovanske vojske ustalil v Ilirski Bistrici in se tu demobiliziral. Tu sta si s soprogo Milko počasi ustvarjala družino in dom. Kmalu ga spoznamo kot skrbnega načelnika Doma JLA v Ilirski Bistrici in v organizaciji številnih prireditev bistriških organizacij in društev.
S koncem pomladi 1968 na pobudo sina Marjana, tedaj že izšolanega planinskega vodnika, prevzamejo Matetovi skrb za oskrbovanje zavetišča na Snežniku. Prav z njimi sta Koča na Snežniku in sam Snežnik ogromno pridobila. Vsi, ki smo v teh letih obiskovali Snežnik ali bili organizatorji planinstva v Ilirski Bistrici, smo lahko žive priče, koliko prijateljev je tedaj pridobil Snežnik, domače planinstvo in oskrbniška družina Matetovih. Kljub skromnim bivalnim prilikam v zavetišču, prenašanju vsega potrebnega za oskrbovanje na ramah vseh Matetovih. brez elektrike in ob skromnih količinah vode. je bila mala koča polna iskrenega gostoljublja in vedrine Matetove družine.
»Mnoge planinske koče v slovenskih gorah imajo številne dobre planinske oskrbnike in oskrbnice z zvrhano mero korajže, vedrine in prijaznosti v srcu. To so občudovanja vredni oskrbniki, so pošteni in vestni, neutrudni in vedno zaskrbljeni za dobro počutje obiskovalcev v gorah. Tako kot je imel Aljažev dom znamenite oskrbnike Torkarjeve je imel Snežnik Matetovega Jožeta, njegovo ženo Milko in sinova. Kot bi iz Dalmacije prinesel na našo snežno goro dalmatinskega sonca in žarkega dalmatinskega vina, je tudi Snežnik postal topel, veder in gostoljuben.« je v domačem planinskem zborniku zapisal Jože Znidaršič društveni odbornik. Takšno gostoljubje, skrb za dobro počutje obiskovalcev Snežnika in z mnogo nepozabnimi vtisi, ki jih tudi sicer gora nudi, se je samo v letih Matetovega oskrbovanja obisk Snežnika podeseteril.
Sledila so leta nadzidave koče na Snežniku. Spet je bil med prostovoljci naš neutrudni Jože Mateta. Poletje 1975 seje iztekalo in sneg nas je prehiteval, ko smo na ostrešju koče hiteli postavljati pločevinasto kritino. Bilo je inra/. da nam je čaj zmrzoval v rokah. Pa kaj. ob delu z našim šaljivim Jožetom nam je bilo vsem lažje in toplo.
Nepozabni ostajajo tudi spomini na mnoge naše skupne poti po domačih gorah, na Triglav in v druge republike. In še nas bodo ob spominu nanje grele številne Jožetove domislice in duhovite iskrice.
Jožeta Mateto in soprogo Milko je za njune zasluge za planinstvo nagradila Planinska zveza Slovenije, njen generalni sekretar Mirko Fetih pa jima je osebno vročil bronasti častni znak PZS leta 1975. Sin Marjan je enak znak prejel že leto poprej.
In, ko Jože ni več zmogel poti na Snežnik v snegu za novo leto, ali za zimske vzpone, nas je leta in leta z veseljem čakal doma, da smo se vračajoč s Snežnika oglasili, skupaj zapeli pesem ali dve in poročali kako je v koči na tudi njegovem Snežniku. In še potem, ko je vse bolj ostajal doma ga je ob naših obiskih pogovor o Snežniku vedno znova razživel. Pogosto so se mu ovlažile oči, kot takrat, ko je z družino zapuščal oskrbovanje Snežnika.
Zato naj se tudi na tem mestu iskreno zahvalim Jožetu in Milki ter njunima sinovoma v imenu velike družine ilirskobistriških planincev, posebej planinskih prijateljev za njihov delež, svetal in vsem opazen kamenček v mozaiku stoletne planinske dejavnosti na Bistriškem. Jožetu Mateti se zahvaljujejo tudi člani borčevske organizacije in krajani Ilirske Bistrice.
Jože Mateta je bil po srcu velik ljubitelj pesmi. V njegovi družbi se je vedno pelo, zato so mu člani domačega moškega pevskega zbora tudi ob odprtem grobu zapeli prelepo planinsko pesem vabilo: »V hribih se dela dan. v hribih žari. Bratje le ven na plan. na vrh planin!...«
Vojko Čeligoj