Večer, 24.07.04, Reportaže, zanimivosti - Viki Grošelj: nadaljevanka »Preko petih visokih sedel v pet dolin« (5)
Preko petih visokih sedel v pet dolin - raziskovalna odprava Himalaja 2004 (5)
Ob topli pijači je svet spet lep
Ko hočemo ponjavo potegniti izza skale, se izkaže, da je v njej zavito truplo! Mine nas želja, da bi sicer udobno zavetje delili z mrtvim domačinom.
Na ravnini ob potočku si umijem noge. Kakšno olajšanje. Izza oblakov posije sonce. Na hitro razbrcamo sneg na travi, da bodo šotori stali na suhem. Nekaj pojem, potem pa se odpravim na ogled jutrišnje poti. Vzpnem se do jezera nad dolino in okoli njega zavijem proti glavni dolini Hongu. Megle se trgajo in pod seboj zagledam reko, ki teče po mračni ter divji dolini. Na drugi strani se bleščijo tritisočmetrska ostenja 7330 metrov visokega Čamlanga. Še ena težka in zahtevna gora, na kateri Slovenci še nismo bili. Po dolini navzgor je snega manj in jutri bomo laže napredovali. Ko se zvečer vrnem v tabor, so Ivč, Raf in Tone že tu. Žal jim ni uspelo. Na višini malo čez 6000 metrov sta jih zaustavila megla in globok sneg. Ivč je kar malo jezen in jemlje slabo vreme že skoraj kot osebno žalitev. Čez nekaj dni, ob lepem vremenu, se bodo do vrha in nazaj spet vzpenjale skupine plezalcev! Manj izkušenih in slabše pripravljenih od nas. In marsikomu bo uspelo priti na vrh. Nam tokrat kljub dvema poskusoma ni uspelo. Takšna je Himalaja. Pozno v noč sem buden. Ležim v udobnem šotoru v eni najsamotnejših dolin Himalaje. Nič okoli mene se ne zgane in tišina, ki jo čutim, je podobna tisti, ki sem jo doživljal na Antarktiki. Kljub temu da smo zaradi slabega vremena na Mera Peaku izgubili tri dni, sem s potekom odprave zelo zadovoljen. Izkušnje, ki smo jih pridobili skupaj in vsak zase, gotovo odtehtajo veselje ob osvojenem vrhu.
Ob šestih smo pokonci, ob sedmih pa že hodimo. Spet mimo jezera na rami, potem pa po brezpotjih levo navzdol do reke. Noro lepa divja pokrajina. V nosnice sili omamen vonj, ki ga oddaja posušeno cvetje nizkega grmičevja. Nekaj med borovo smolo, kamilicami in materino dušico.
Nenadejani blagoslov
Več kot dve uri se spuščamo, da končno pridemo pod Čamlangovo zahodno steno. Fantastičen cilj za eno bodočih odprav. Fotografiram, zapisujem, skiciram. Po kratkem počitku se usmerimo proti koncu doline, kjer slutimo sedlo Ampulapča La. S svojimi 5800 metri je najtežje sedlo na naši poti. Do njega je še dva, tri dni hoje.
Ure in ure se počasi dvigamo. Na levi iz megel, ki nas počasi zagrinjajo, opazujem fascinantno konico Hongu Peaka. Nekaj čez 6000 metrov visok vrh je tako težek, da opustim vsako misel o morebitnem popoldanskem poskusu vzpona nanj. Vsak vrh v tej dolini zahteva skoraj že celo odpravo. Pri velikih balvanih ob majhnem jezeru najdemo zajetni vreči hrane. Kami pove, da so pred dnevi v hudem neurju nosači zapustili italijansko odpravo in pobegnili nazaj v dolino. S peščico preostalih se je odprava prebila naprej, a tovori bi bili pretežki, zato so morali pustiti veliko hrane. Nenadejan blagoslov za Kamija in naše nosače!
Ob štirih smo na višini 5100 metrov. Mrzlo je kot pes (ne vem točno, zakaj tako rečemo). Začne snežiti. Nosačev, ki nosijo šotore, še ni. Skušamo se zavarovati pred neugodnim vremenom. Vlado kakih dvajset metrov proč najde previsen balvan, pod katerim bi bili vsaj malo zavarovani pred snegom. Spravimo se tja in podjetni Ivč za veliko skalo najde modro plastično ponjavo. Če jo razpnemo, si lahko naredimo imenitno streho. Ko jo hočemo potegniti izza skale, se izkaže, da je v njej zavito truplo! Vidimo, da gre za domačina, ki ga je verjetno ugonobila višinska bolezen. Njegovi sopotniki najbrž niso imeli dovolj moči, da bi ga prenesli nekaj dni hoje niže, do prvega drevja, kjer bi ga lahko upepelili.
Mine nas želja, da bi sicer udobno zavetje delili z mrtvim domačinom in kljub mrazu ter vetru se vrnemo na ravnino ob reki. Gibanje je najboljše ogrevanje, zato se odpravim po dolini navzgor na oglede. Povsem ravna dolina se po dveh kilometrih hoje ne dvigne niti za meter. Pet jezer, po katerih je zgornji del doline dobil ime, se skriva v megli.
Ko se vrnem, dva šotora že stojita. Podjetni Kami je šel nosačem naproti in jih prinesel. Le malo za njim pridejo še drugi. Na hitro postavimo še preostale šotore in se namestimo. Ko smo na toplem, ko na gorilniku zabrbota pijača, je svet spet lep in vse niti trdno držimo v rokah. Preko satelitskega telefona se na kratko oglasimo domačim, potem pa zvezo prekinemo. Varčevati moramo z energijo za morebiten klic v sili. Če bi zabredli v hude težave, moramo imeti dovolj energije, da lahko pokličemo pomoč. Od tu lahko resno obolelega ali poškodovanega človeka reši le helikopter.
Malo pišem, malo premlevam novice, ki sem jih dobil od doma. Lepo je biti v tej samotni dolini v osrčju Himalaje. Tu ne moreš gledati televizije in poslušati poročil, ki nas kar naprej obveščajo o enih in istih resnih, predvsem pa namišljenih težav, ki tarejo Slovenijo, in ki se zdijo tu, pod najvišjimi gorami našega planeta, sredi ene najrevnejših dežel sveta, tako malenkostni ter smešno nepomembni. Vseeno pa sem zelo vesel dveh novic: Pegan je osvojil zlato in celjski rokometaši so evropski prvaki! Bravo! Iskreno se veselimo z njimi tudi tu, v Himalaji.
Viki Grošelj