V dneh med 13. in 15. februarjem 1952 je v Sloveniji nepretrgoma snežilo celih petdeset ur.
Stojan Kosmina
V nižinskih predelih Slovenije je zapadlo največ snega, odkar so sredi 19. stoletja začeli z meteorološkimih merjenji. V Ljubljani, denimo, so namerili 146 cm snega. Da je šlo za rekord, ki mu ni para v vsej zgodovini meteoroloških merjenj, nam pove že podatek, da višina snežne odeje v prestolnici nikoli prej in nikoli kasneje ni dosegla enega metra. V Bovcu so namerili 188 cm snega, v Ratečah 240 cm, v Mariboru 88 cm in celo v Postojni skoraj meter - natanko 94 cm. K debelini snežne odeje je precej prispevala okoliščina, da se je novozapadli sneg ulegel na že obstoječo belo podlago. 12. februarja, dan pred obilnim sneženjem, je bilo v Ljubljani že 48 cm snega, v Bovcu 66 cm, v Mariboru 46 cm in v Ratečah 90 cm snega.
Prava bitka z novozapadlim snegom se je leta 1952 začela šele potem, ko je 15. februarja sneženje v večini države že ponehalo. 18. februarja je vlada pod vodstvom Mihe Marinka izdala odredbo o mobilizaciji delovne sile, da se »preprečijo in odstranijo posledice, ki so nastale ali ki utegnejo nastati zaradi izrednih snežnih padavin v LR Sloveniji, za varnost ljudi, za promet in za narodno gospodarstvo sploh«. V Ljubljani so vpoklicali vse delazmožne moške, ki so se rodili med letoma 1921 in 1931. Tistim, ki se ne bi odzvali, je grozila denarna kazen 10 tisoč dinarjev ali trideset dni zapora.
Pokojni dr. France Vreg, starosta slovenske komunikologije, je bil tedaj 32-letni vodja dopisništva Borbe v Ljubljani. Kot je pred leti razkril za Slovenske novice, je v Beograd poslal dramatično poročilo o snežni ujmi v Ljubljani, v katerem je omenil tudi mobilizacijo - in s tem sprožil nenadejan odziv. »Maršal Tito je takoj poklical Marinka (dr. Vreg zmotno navaja Janeza Vipotnika - op. p.) in ga nadrl, češ da mobilizacijo lahko razglasi samo on. Čeprav mu je pojasnjeval položaj, to pri maršalu ni zaleglo. Zato sem na Marinkovo prošnjo napisal nov članek, v katerem sem obrazložil, da je vpoklical le delovno silo za čiščenje kupov snega z ulic, ne pa za mobilizacijo. Razburjenje v Beogradu se je umirilo,« se je spominjal dr. France Vreg.
Navkljub mehanizaciji in pomoči Jugoslovanske ljudske armade, ki se je v odstranjevanja snega vključila s stotnijami vojaških obveznikov in buldožerji, je bila poglavitno sredstvo boja s snegom lopata.
V Ljubljani so se pod težo snega vdajale strehe, porušilo se je nekaj stavb. Stanovalci ogroženih hiš so noči prestajali v kleteh. Predvsem v ozkih ulicah stare Ljubljane so se morali prebivalci z ene strani ceste na drugo prebijati skozi snežne rove. Ceste so plužili s plugi, v katere so bili vpreženi konji; včasih tudi po trije pari konj. Kljub temu so morali sneg najprej nekoliko steptati, šele potem so lahko zaorali s plugom. Snega ni bilo kam odkidati, zato so ga z vozovi na konjsko vprego vozili do Tromostovja in stresali v Ljubljanico. Ker vlaki zaradi plazov, ki so zasuli železniške tire, sprva niso vozili, je bila otežena tudi oskrba, V prestolnici je začelo primanjkovati kurjave (premoga), pa tudi mleka, ki so ga zato lahko prejemale le matere z dojenčki.
A precej bolj dramatične so bile posledice snežne ujme v odročnih vaseh Tolminskega in Kobariškega. V Borjani, vasici pri Kobaridu, je plaz s pobočij Stola zasul deset stanovanjskih hiš in pet gospodarskih poslopij, terjal pa je tudi dve človeški žrtvi. Na Žagi pri Bovcu in v Bovcu je zaradi plazov umrlo deset ljudi, v Drežniških Ravnah pa je plaz odnesel 60 ovac, tri goveda in pastirja, v Krnu pa pastirja in 50 ovac. V odročne vasice, ki so še tedne dolgo ostale odrezane od sveta, so hrano in zdravila odmetavali z vojaškimi letali, ki so vzletala z zagrebškega letališča.
Odjuga z vsemi njenimi posledicami, od plazov do poplav, ki so se jih tako bali, na srečo ni nastopila, se je pa zato sneg v Ljubljani obdržal vse do aprila.
22/90/48