Jesenski list - Vojko Čeligoj: ... odločilen za poroko nizozemske kraljice
Prvič po dobrih sto letih je konec letošnjega aprila Kraljevina Nizozemska dobila novega kralja. Bil je dogodek o katerem so obilno poročali vsi evropski in svetovni mediji. Številni, ki so prisostvovali dogodku znajo povedati, da je šlo tudi za izjemno pašo za oči. Nekaj utrinkov s tega slavja smo opazovali na televiziji. Nov nizozemski kralj je postal 46 letni Viljem Aleksander, sin dosedanje kraljice Beatrix, ki se je po triintridesetih letih vladanja umaknila s prestola v sinovo korist. Kralj Viljem Aleksander je prestol zasedel potem, ko so Nizozemski vladale zapored kar tri ženske: kraljica Vilhelmina (1890-1942), kraljica Julijana (1942-1980) in njegova mati kraljica Beatrix (1980-2013).
Prav malo ali nič pa se ve, da sta tudi naša gora Snežnik in grad Snežnik pod njim odločilno vplivali na dogajanje v tej nizozemski kraljevi družini. Prof. Angelika Hribar iz Ljubljane, ki je tudi sorodstveno povezana s pomembnimi člani snežniškega gradu, je gotovo najboljša poznavalka prilik in dogodkov v gradu Snežnik. Svoje bogate spomine na ta čas, ki jih dokumentira z mnogimi izvirnimi dokumenti, je popisala v dvojni številki 48. letnika KRONIKE, časopisa za slovensko krajevno zgodovino, izdano v Ljubljani leta 2000.
Prav tu izvemo, da so lastniki gradu Snežnik knezi Oto, Jurij in po njegovi smrti leta 1900 tudi Herman Schoenburg Waldenburg, ohranjala stike z mnogimi plemenitimi in pomembnimi družinami iz cele Evrope. Sprejemali so obiske, vabili v lov in sploh negovali družabno življenje v visokih aristokratskih krogih. Pri vsem tem sta jima v veliki meri pomagala oba upravitelja gradu Snežnik in obsežnih snežniških gozdov Jožef pl. Obereigner in za njim Henrik Etbin Schollmayer.
Posebej je zanimivo popisano prijateljevanje Henrika Schollmayerja z vojvodo Henrikom Meklenburškim iz nemške pokrajine Meklenburg-Schwerin ob Severnem morju. Schollmayer je postal vojvodi ne le spremljevalec in lovski vodič ob obiskih Snežnika, temveč tudi dragocen osebni prijatelj.
Posebej zanimivo je opisan obisk vojvode Meklenburškega sredi julija 1899. Schollmayer ga je pričakal na železniški postaji z vozom in prepeljal na Mašun, kjer je bil gost kneza Jurija Schoenburga. Deset dnevni obisk je meklenburški vojvoda izkoristil za lov, obisk Snežnika in celodnevni obisk Kvarnerskega zaliva. Z dvema vozovoma so se odpeljali v Ilirsko Bistrico, z vlakom do Matulj in z izvozčkom v Opatijo. Z ladjo so obiskali še Reko in tamkajšnjo Mornariško akademijo. Vrnili so se skozi Ilirsko Bistrico in vozmi na Mašun. Čez nekaj dni je sledil vzpon na Snežnik nanj so se povzpeli iz Pekla in se vrnili skozi Grčevec. Vojvoda je bil navdušen, dosegel pa tudi lep lovski uspeh, saj je uplenil enega jelena kar z voza in enega iz svoje sobe na Mašunu.
Vojvoda Meklenburški je znova obiskal grad Snežnik in prijatelja Schollmayerja aprila in julija naslednje leto 1900. Vojvoda je v aprilskem lovu ustrelil tri divje peteline, julija pa nič in srečno preživel napad nevarne medvedke. Schollmayer je svojemu dnevniku zaupal, da je vojvoda očitno močno vznemirjen in razburjen zaradi ponujene poroke z nizozemsko kraljico Wilhelmino. Bila je to za vojvodo težka odločitev, saj bi moral svojo kariero povsem podrediti obveznostim kraljičinega spremljavalca. V tem času je na tihih gozdnih poteh okrog Snežnika bil vojvodi Schollmayer edini svetovalec. Skupaj sta tehtala kaj je storiti glede poroke .Gotovo ni šlo za lahko odločitev. Schollmayer se je izkazal kot dober in iskren svetovalec. Vojvoda Meklenburški se je odločil za poroko.
Vojvoda Meklenburški je prijatelja Schollmayerja in njegovo soprogo Marijo že dva meseca pred poroko oktobra 1900 povabil na svoj grad Schwerin, kjer je bil njegov poseben gost. Tu sta zakonca Schollmayer počakala poroko.
Poroka nizozemske kraljice Wilhelmine in vojvode Meklenburškega je bila v Haagu v polnem kraljevskem sijaju, 17. februarja 1901. Za to priložnost so na nizozemskem dvoru skovali skoraj pol drugi tisoč poročnih medalj. Dobil jo je tudi Schollmayer, pomenila mu je mnogo in jo je ob vseh svečanih prilikah nosil okrog vratu.
Vojvoda Meklenburški je tudi po poroki, sedaj z novim nazivom »Princ Nizozemske« ohranil prijateljstvo s Schollmayerjem in znova prišel na lov na grad Snežnik že čez leto dni. Svojemu snežniškemu prijatelju in svetovalcu je poklonil lovsko puško in si z njim dopisoval še dolgo let.
Henrik Magdenburški in kraljica Wilhelmina sta imela le hčerko Julijano, ki je leta 1942, v kritičnem vojnem času prevzela nizozemsko krono in vladala vse do leta 1980, ko jo je nasledila njena hčerka Beatrix, mati sedanjega nizozemskega kralja Viljema Aleksandra. Ker pa ima ta v zakonu tri hčerke se na nizozemskem tronu znova obeta ženska roka.
»In kdo ve, kako bi se na nizozemskem dvoru vse zasukalo, če bi vojvoda Meklenburški na Snežniku dobil drugačen nasvet?« je z nasmehom zaključila ga. Angelika Hribar!
Vojko Čeligoj