Nedeljski dnevnik, Miroslav Bertoncelj: Valentin Stanič slovi kot eden prvih alpinistov, ki se je povzpel na številne vrhove - na Watzmann le nekaj dni po pionirskem pohodu na Veliki Klek
Nedeljski dnevnik, 22. aprila 2007
Skrinja Nedeljskega: GORNIŠTVO
Obseden z višino
Na alpinista, znanstvenika, duhovnika, svetovljana in izobraženca Valentina Staniča smo premalo ponosni, čeprav sodi med tiste redke Slovence, ki jih cenijo tudi v tujini. Predvsem Bavarci ga nikoli ne bodo pozabili, saj je prvi osvojil legendarni 2713 metrov visoki Watzmann, tretji najvišji nemški vrh, a po velikosti prvi, ki si ga ne delijo z Avstrijci.
Zato so ga ob dvestoti obletnici njegovega podviga označili s spominsko ploščo na watzmannnski planinski koči, 800 metrov pod vrhom (višinske razlike). Hkrati od takrat münchenska sekcija nemške planinske zveze podeljuje nagrade Valentina Staniča osebam, ki so se izkazale s človekoljubnimi ali okoljevarstvenimi projekti in akcijami na alpskem območju.
Prvovrstna pohvala
Letnica Staničevega podviga je sporna, vendar je najbližje leto 1800, saj naj bi po lastnih besedah splezal na Watzmann le nekaj dni po pionirskem pohodu na Veliki Klek (Grossglockner). Le dan po prvem uspešnem naskoku, ki so ga izvedli domačini, je 29. julija leta 1800 tudi Stanič stal na Velikem Kleku. Medtem ko so kmetje postavljali železni križ, je naš rojak z barometrom meril višino, zato ga je na odpravo popeljal njegov učitelj Schiegg. Čeprav so dan pred njim osvojili najvišji avstrijski vrh brata Klotz in drugi neznani junaki, so na gorskem kompleksu Franca Jožefa pod vznožjem Velikega Kleka leta 2000, ob dvestoti obletnici vzpona, na slavnostni razstavi predstavili Valentina Staniča kot prvega alpinista vzhodnih Alp, kar je zelo velika pohvala iz avstrijskih ust. Tako so na isti razstavi v njegovem portretu zapisali, da je bil med zgodovinskim vzponom star 26 let in da je izhajal iz družine premožnega kmeta iz Bodreža pri Kanalu. Takrat je bil študent teologije in edini alpinist v skupini, ki je v plezanju videl izziv in cilj ter težil h krepitvi telesnih zmogljivosti. Poleg strasti do gora sta ga motivirala tudi radovednost in izobraževanje. Njegova slabost je bila mladostna lahkomiselnost, tako je udeležence odprave na Veliki Klek prestrašil s skoki na vrhu. Zato pa je bil popolnoma brez vrtoglavice in strahu in pri vzpenjanju ni potreboval pomoči lokalnih vodnikov!
Morda ga je za alpinizem navdušil prav Watzmann, ki mogočno kraljuje sredi slikovitih Berchtesgadenskih Alp v neposredni soseščini Salzburga, kjer je Valentin Stanič po šolanju v Trbižu in Celovcu študiral filozofijo in bogoslovje, hkrati pa so ga zanimale še naravoslovne vede. Ko je bil leta 1802 posvečen v duhovnika, se je iz solnograške prestolnice peš odpravil v Kanal k svoji novi maši. Sprva je bil kaplan v Salzburgu, hkrati je uredil tudi prvi avstrijski planinski vrt in sestavil herbarij s solnograškim gorskim rastlinstvom. Kmalu potem se je dokončno vrnil v domovino in od leta 1819 služboval v Gorici, kjer je umrl 29. aprila 1847.
S pripomočki na Triglav
Do smrti ga gore niso več izpustile iz rok. Tako je leta 1808 splezal še na Triglav in bil prvi, ki mu je izmeril nadmorsko višino in opravil še druge poskuse, saj je na naš najvišji vrh odvlekel barometer, termometer, hidrometer in nivelirno tehtnico, kar zagotovo ni storil še nihče pred njim. Ko je bil premeščen v Ročinj, je ustanovil šolo in uvedel telovadbo ter vabil mladino na strma soška pobočja. Učil je, da je možno premagati bolezni tudi z ustrezno telesno vzdržljivostjo, ki jo najlažje pridobimo v gorah. Poleg tega je ljudem svetoval, kako si naj pripravijo domača zdravila, pozabil pa ni niti na druga sodobnejša pomagala in je tako med prvimi vpeljal cepljenje proti črnim kozam.
Stanič ni bil le izobražen in razgledan, bil je svetovljan in zaveden Slovenec. Pisal je pesmi in širil na Goriškem slovensko besedo. Če je zmanjkalo šolskih knjig, jih je naročal v Ljubljani. Za študente je skrbel tako duhovno kot materialno. Narisal je načrt za novi most v Kanalu, brez katerega je ostal po razpadu Ilirskih provinc. V Gorici je odprl knjigarno, v kateri so prodajali poleg verskih tudi posvetne knjige, ustanovil je društvo proti mučenju živali, bil pobudnik gluhonemnice in načrtoval šolo za slepe in slabovidne.
Vsako leto pripravijo člani planinskega društva Valentina Staniča iz Kanala v marcu ali aprilu pohod po stopinjah Valentina Staniča, od Solkana do Kanala, kar je zelo lepa tradicija. Pa vendar se v državah okoli Slovenije tako pomembnih in zaslužnih mož ob obletnicah spominjajo z večjim številom prireditev, kar pri nas ni vedno primer. Zato bo šla morda tudi 160. obletnica smrti Valentina Staniča preskromno mimo nas.
Miroslav Bertoncelj