Doug Scott, ki je pred dnevi umrl v starosti 79 let, ...
... je bil ikona svetovnega alpinizma, znanilec prelomnih časov, ki je neutrudno premikal meje možnega.
Presežki fenomenalnega alpinista
V domovini je postal prepoznaven zlasti po vzponu na Everest, bil je prvi Anglež na vrhu. In to, nekako v skladu z zgodovinsko vlogo britanskih odprav, na poseben način. Vse, od prvenstvenega vzpona do vztrajnosti, osredotočenosti in predvsem preseganja meja, je značilno zanj. Scott in njegov škotski partner Dougal Haston sta bila del odprave pod vodstvom Chrisa Boningtona iz leta 1975, ki se je na Everest povzpela po prvenstveni, prelomni smeri prek jugozahodne stene. Potem ko sta se kmalu po svitu odpravila iz svojega najvišjega tabora, sta se soočila še s tehniko, ne le z goro, saj je Hastonova kisikova maska zaledenela. Sneg, ki je bil mestoma globok do pasu, je še upočasnil njihov napredek. Ura je bila že 15.30, ko sta končno prispela na južni vrh, kjer sta se ustavila. Naj nadaljujeta? Haston je predlagal, da bivakirata, a je Scott menil, da je bolje, da se vztrajata do vrha. Dve uri kasneje, okoli 18. ure, sta bila v večernem polmraku na vrhu.
Scott je bil navdušen in kljub pozni uri se mu ni mudilo sestopiti. Ko sta ponovno dosegla južni vrh, sta jima čelki odpovedali in bilo je pretemno za nadaljevanje. Zmanjkalo jima je kisika v jeklenkah, Haston in Scott sta se soočila z brutalno nočjo, hipoksijo in mrazom. Na tej višini še nihče ni preživel noči. Še huje za Scotta je bilo, da je zjutraj pustil nekaj oblačil v šotoru, saj jih zaledenelih ni mogel navleči nase. Vso noč sta se borila s halucinacijami in nevarnostjo podhladitve, vendar sta oba preživela brez ozeblin in sta lahko sestopila ob prvi svetlobi.
Scottova skoraj legendarna fizična in psihična vzdržljivost je prišla do izraza tudi dve leti kasneje, po prvem vzponu, tokrat z Boningtonom, na Ogre. Ko se je vračal z vrha, je Scott zdrsnil in pri padcu udaril v skalno steno ter si zlomil obe nogi. Na 7200 m brez možnosti kakršnekoli pomoči je Scott z gore sestopil in se priplazil po kolenih nazaj v bazni tabor. Na gori je divjal vihar, pri spustih sta pomagala pa sta Mo Anthoine in Clive Rowland ter drugi člani odprave, čeprav si je tudi Bonnington med tem zlomil nogo. Napisali so eno največjih zgodb o preživetju v svetovnem alpinizmu, navdih in pouk generacijam.
Predanost od mladih nog
Sin Joycea in Georgea Scotta, Doug, se je rodil v Nottinghamu 29. maja, dan, ko sta se Tenzing in Hillary 12 let kasneje povzpela na Everest. George je bil policist in znan boksar, leta 1945 britanski amaterski prvak v težki kategoriji, vendar se je odrekel olimpijskim sanjam, da bi se osredotočil na svojo družino. Doug je podedoval očetovo postavo, moč, pa tudi nadarjenost za - vrtnarjenje, kjerkoli se je naselil, je prideloval ekološko hrano....
Številni plezalci Scottove generacije so otroški navdih našli v filmu odprave na Everest iz leta 1953, toda Doug je bil fant, ki je želel več kot sanje in mu ni bilo dovolj obsedeti v razredu. Njegova pot do Everesta se je začela najprej pri raziskovanju okoliških gričev, gradnji brlogov ali potepanju s prijatelji. Šola je bila preveč dolgočasna, saj so bile dogodivščine zanimiveje. Vendar je, potem ko mu ni uspel zrelostni test pri enajstih letih in mu je bilo že jasno, kako je delati v enem od lokalnih rudnikov premoga, nekako le nadaljeval s šolanjem in odkril ljubezen do branja. Vpisal se je na gimnazijo in v Loughboroughu končal učiteljišče.
Scott je plezanje odkril med velikonočnim taborniškim izletom leta 1955, ko je videl plezalce, ki so plezali po skalovju Black Rock v dolini Derwent. Takoj ga je prevzelo. Štirinajst dni kasneje je prikolesaril nazaj 20 kilometrov iz Nottinghama, opremljen s vrvjo za sušenje perila, ki ga je izmaklni svoj materi. Močan in širokih ramen je bil Scott poln energije, neutrudno je plezal un dvigal svoje meje.
Po poroki z Jan Brook je v šestdesetih letih kombiniral učiteljsko kariero, družinske obveznosti, ragbi in plezanje. S skupino prijateljev iz Nottinghama, najprej v gorovje Tibesti v Čad leta 1963, nato pa leta 1965 v afganistanski Hindukuš, kamor so se odpravili s tovornjaki.
V poznih 60-ih si je Scott prislužil sloves odličnega tehničnega plezalca, ki je s premišljeno uporabo klinov, lestvic in drugih tehničnih trikov za napredovanje uspel v nekaterih odmevnih smereh, na primer s prvenstveno smerjo Scoop prek ogromne strehe v Strone Ulladale na otoku Harris, sledili so težkih vzponi v Dolomitih in v steni Trolla na Norveškem.
Odkril je tudi Yosemite, plezal z ameriškim zvezdnikom Royal Robbinsom in nato z Avstrijcem Petrom Habelerjem, s katerim se je srečal v camp 4, opravil prvi evropski vzpon Salathé Wall v steni El Capitana. Svobodomiselna kalifornijska scena je navdušila Scotta; poskusil je tudi kakšno dišečo substanco ... A ga ni potegnilo. Po vrnitvi ga je globina duše in širina življenja še bolj zanimala, povsem pa ga je prevzela, ko je odkril Himalajo in vzhodnjaško mistiko.
Prenehal je poučevati, saj je služba postala prevelika omejitev. Sodu je izbilo dno, ko ni smel oditi na odpravo na Asgard na otoku Baffin, zato si je služil kruh kot gradbeni delavec. Nekega jutra februarja 1972 je prejel usodni klic: ko je bil pod tušem, ga je poklical salfordski plezalec Don Whillans in ga povabil na mednarodno odpravo v jugozahodno steno Everesta. Čez nekaj tednov bi odšli v Nepal. "Ne verjamem," je zapisal Scott v svojih spominih Up and About (2015), " da bi me Don poklical, če bi ostal učitelj." Odprava je bila neuspešna, toda Scott je odkril svoj pravi milje, onstranski in na drugi strani hudičevo oprijemljiv svet visokogorskega alpinizma.
Odigral je pomembno vlogo ob prvem poskusu Boningtonove odprave na Everest jeseni 1972, ko se je začelo intenzivno obdobje njunega sodelovanja. Velik uspeh je bil vzpon na Changabang v indijski Himalaji, kasneje pa izstopata seveda Everest in Ogre. Nato se je leta 1978 med odpravo na K2 ob nesrečni smrti soplezalca Nicka Estcourta v plazu to uspešno partnerstvo končalo, čeprav sta kasneje obnovila prijateljstvo.
Odprav je bilo veliko več, tudi več poskusov na zakleti K2, toda najboljši Scottov vzpon je nedvomno bila zahtevna nova smer na Kangčendzego, tretjo najvišjo goro na svetu, nanjo se je povzpel plezal brez dodatnega kisika v majhni ekipi. Plezalni slog je za Scotta postajal vse pomembnejši, pot je bila pomembnejša od cilja.
Dough Scott je bil zaradi prebojnosti svojih dosežkov in predvsem inovativnega stila pomembna avtoriteta. Nekako nenavadno je, da se je ob svojem včasih prav ezoteričnem načinu življenja brez težav udeleževal tudi mainstrema dogodkov in bil član stanovskih organizacij. Ko je vstopil v srednja leta, je ostal blizu jedru glasnikov pristnega alpinizma in postal mentor novim generacijam, ki jih je navdihnila ideja o »hitrem in lahkotnem« plezanju na najvišje vrhove. Bonington ga je imenoval "plemenski poglavar". In ko se je njegova plezalna kariera končala, je deloval v Alpine Clubu ter drugih združenjih ter se zavzemal za etično dušo športa.
Prejel je mnoga odmevna priznanja, med drugim Zlati cepin za življenjsko delo, postal je častni član UIAA, britanska krona pa ga je za dosežke nagradila z naslovom MBE, Member of British Empire.
Scott se je trikrat poročil. Potem, ko so pred meseci odkrili neozdravljiv možganski tumor, je preminil v krogu družine na domu v Lake Districtu. Poslovil se je od tretje žene Trish, s katero se je poročil leta 2007, in otrok, iz prvega zakona z Jan, Michlom, Martho in Rosie; od Arrana in Euana iz njegovega drugega zakona z nepalsko alpinistko Sharavathi (rojena Prabhu).
Doug Scott je svoje življenje v gorah videl predvsem kot del duhovnega potovanja.
Razumljivo je, da so vzponi, uspehi in porazi na odmevnih odpravah včasih zasenčile širino človeka, ki je svoje življenje v gorah videl kot del duhovnega potovanja, preučeval budizem in svoja poznejša leta posvetil pomoči ljudem Nepala.
To je deloma sprožilo njegovo spoznavanje budizma kot šolarja, odkritje, ki se je poglobilo med plezanjem in odkrivanjem Himalaje. Milarepa, tibetanski mojster iz 11. stoletja, je bil eden njegovih največjih navdihov. Takšen je bil tudi mistični filozof George Gurdjieff. Potem, ko je v gorah doživel številne intenzivne zunajtelesne izkušnje, morda ni bilo presenetljivo, da se je Scott prelevil tudi v iskalca mističnega, neoprijemljivega sveta.
Zanj je bilo najpomembnejše pomagati skupnostim, ki jih je srečeval na svojih himalajskih odpravah. Svojo neizmerno energijo je vlagal v dobrodelno organizacijo, ki jo je ustanovil leta 1989, Community Action Nepal (CAN). Ta je bila prvotno ustanovljena za izboljšanje delovnih razmer v visokogorskem turizmu, kasneje pa je razširil nabor področij in ciljev, bil je zelo uspešen »fundraiser«. Za Scotta je bilo značilno, da je tudi svojo bolezen izkoristil kot zadnjo priložnost za zbiranje denarja in ozaveščenosti o delu CAN, leto spomladi z medijsko odmevnim nabiranjem zadnjih vzponov, po stopnišču hiše v Lake Districtu, kjer je živel.
YouTube - Mountain Equipment, 14. jun 2013: In Conversation with Doug Scott