Krožna pohodna pot s planine Jezerca.
Parkirišče na 1421 m nadmorske višine pri planini Jezerca je naše današnje izhodišče krožne poti. Kot je sedaj že navada, najprej poravnamo parkirnino, zamenjamo obutev, oprtamo nahrbtnike in gremo na pot.
Stopimo na planino in po kolovozu stopamo v jutranjem hladu pod modrim nebom z nekaj koprenaste oblačnosti in svetlim soncem proti Kriški planini. Kratek čas si pot delimo z nekaj govedi, ki postaja iščoč slastne zalogaje gorske trave, medtem ko nas noge ponesejo hitro naprej. Kratek spust naredimo in smo pred vrati planine. Nihče ne odpre, zato to storimo sami in za seboj tudi zapremo. Hodimo ob ograji zelenega pobočja ob pogledu na bajte, pred katerimi se v soncu mirno pase številčno govedo in višje ob prestopu naslednjih vrat zapustimo planino. Hodimo po stezici in se povzpnemo na prehod grebena, od koder je le nekaj korakov do razgledišča, kjer se odpre krasen pogled na Kržišče, Krvavec, Zvoh, Košutico, Dedca, dolino Korošico s Planjavo in Kamniškim vrhom. Z razgledišča se vrnemo na prehod in spustimo po od erozije načeti stezici globoko navzdol, da nato prečimo pobočje pod Razorjem in se povzpnemo na greben nad planino Koren. Le nekaj korakov naredimo in že smo pri mlaki deževnice, v kateri se zrcali pobočje grebena Jež.
Nižje je še ena večja mlaka, okoli katere se pase govedo in blizu je koča s stalno odprtim samopostrežnim bifejem, kamor nas pridno ponesejo noge in kjer naredimo daljši premor za okrepčilo iz nahrbtnikov ne da bi se dotaknili zaloge bifeja. Prijatelj sprosti hrbet na klopci, ostali pa posedemo na trati. Mir in tišina, še govedo je tiho, nič nas ne moti, ko nadoknadimo porabljeno energijo z novimi kalorijami, nato pa gremo ponovno na pot.
Stopimo proti vzhodu, prečimo kratko melišče, zaščitimo glave s čeladami in poprimemo za pletenico. Povzpnemo se visoko na greben in rob planine Košutne, kjer stoji veliki križ. Čelade romajo nazaj v nahrbtnike, mi pa v rahlem spustu prečimo pobočje planine nad kapelico in bajto in že smo v dolinici, po kateri se v senci vzpenjamo po označeni stezici in dosežemo višje sončno široko dolino. Trato zamenjajo pasovi ruševja na pobočju gore, ki jo prečimo in z vsakim korakom višje se odpirajo pogledi na oddaljene visoke vršace. Prečenje na severni strani pobočja zamenja vzpon proti vrhu 1974 m visoke Košutne, ki je hitro za nami.
Smo na golem vrhu, kjer cvete planike, obdanem z ruševjem in lepim razgledom na venec vrhov, ki jih bomo še obiskali na današnji poti. Kompotela, Koren, greben Jež, Zvoh in Krvavec so kot na dlani, za njimi pa vidimo vrhove od Velike in Menine planine do Kalškega grebena, za katerim je viden del Karavank in Julijcev. Odtisa novega žiga sta hitro v planinskih knjižicah ženske polovice naše družbe in sledi še vpis našim imen v knjigo obiskov. Ponovno nadomestimo porabljeno energijo in se odpravimo z vrha.
Hodimo po tratah med ruševjem, se spustimo z gore, prehodimo robove manjših vrtač in pričnemo vzpon na naslednji vrh. Korak za korakom osvajamo višino in stopimo na 1989 m visoko Kompotelo, kjer se pridružimo pohodnicam na vrhu. Tudi tu je nov žig, hitro ugotovimo in odtisa sta še hitreje v knjižicah. Vidimo iste gore a z druge perspektive in za povrh še Mokrico in dolino Kamniške Bistrice pod nami ter Košutno, s katere smo ravnokar prišli.
Ena od pohodnic naredi fotografije naše skupine preden oddideta z vrha, mi pa ostanemo še nekaj minut in ujamemo v objektive cvetje, predvsem planinsko sončece, materino dušico in Clusijev petoprstnik, in okolico.
Z vrha se spustimo v dno doline, kjer nadaljujemo hojo po označeni stezici. Razveselimo se dlakavega sleča, mračic in drugega cvetja. Srečamo pohodnico z dvema manjšima kosmatincema in že stopamo navkreber. V globoki luknji sneg varuje senca, okoli balvana raste in cveti sleč, višje odpremo in zapremo vrata planine in se povzpnemo na začetek ali pa konec grebena Jež, ki povezuje Zvoh in pobočje Korena. Po nekaj korakih se usmerimo po zahodnem pobočju gore navzgor in hitro dosežemo 1999 m visoki vrh razglednika.
Na vrhu je nekaj obiskovalcev in tudi tu je novi žig. Presenetljivo, mar ne? Pogled na okolico je veličasten in zato ostanemo dalj časa kot smo sprva nameravali. Iz doline se valijo oblaki meglice, ki dajejo pridih skrivnosti pod visokimi vršaci. Minute tečejo in nič ne rečejo in ko meglice zaplavajo preko grebena Jež, oprtamo nahrbtnike in zapustimo vrh.
Spustimo se na greben, ki poteka med planinam Koren in Dolgo njivo in s svojimi številnimi vzpetinami, skalami, ruševjem in cvetjem nudi pohodniku veliko lepega. Približno na sredi grebena pa stezica ne gre preko naslednje vzpetine, temveč se spusti do plezalnega in varovanega dela, kjer na glave ponovno romajo čelade. Poprimemo za pletenice, poiščemo dobre oprimke in stope in se spustimo po strmi skalnati in deloma krušljivi grapi do mesta, kjer prestopimo na drugi del pobočja, po katerem se povzpnemo nazaj na greben. Še nekajkrat gremo gor in dol in pridemo do Zvoha. Ustavimo se pri skrinjici z žigom, posedemo na trato in skalo in uživamo vsak trenutek dneva ob pogledih na igro meglic, oblakov in sonca v osrčju gora. Da Zvoh s svojimi 1971 m ni zanimiv le planincem, hitro ugotovimo. Številnim obiskovalcem je to športni izziv, ki je nagrajen s pogledi na številne gore Kamniško-Savinjskih Alp kot tudi na del Karavank in Julijcev.
Ko nam je posedanja dovolj, se odpravimo z Zvoha. Nižje na pobočju smučišča veter podi meglice preko Krvavca iz doline in tako izpustimo vzpon na njegov vrh. Gremo mimo črede goveda, se spustimo pod sedežnico na Kriško planino, kjer se naš današnji krog zaključi. Še zadnji del jutranje poti ponovimo in prispemo na izhodišče pohoda, kjer pospravimo pohodno opremo in se odpeljemo v dolino.