Iz časa / Domoljub (1901) - Lovro, Gorska pravljica: Pred davnim časom se je na visokih planinah med sivimi skalnimi stenami in mogočnimi gorskimi velikani valovilo čudovito jezero.
Kadar so se goste megle vlačile nad pusto divjino ter zastirale modri nebesni svod, tedaj je bila njegova voda videti črna. Kadar pa so zatrepetali in se lomili v njegovih valčkih solnčni žarki, tedaj je zasijal iz jezerske globočine zlatorumen blišč; prodiral je zmagovalno mračno valovje ter obseval od spodaj vodno gladino, da je bilo videti, kakor bi iz globočine svetilo drugo sonce.
Ta zlatorumeni blišč je prihajal od drobnega peska, ki je kot zlata zrnca pokrival jezersko globino. Ni pa samo preseval na vodno površino, dajal je vrhu tega vodi čudovito nevidno lastnost. Požirek vode iz onega jezera je kot najboljši gorski vrelec pogasil najbolj pekočo žejo, ki muči ustnice, grlo in celo telo; obenem pa je vžgal v srcu in v možganih nenasiten ogenj, silno hrepenenje, strasten pohlep po zlatu, po zlatih zrncih, ki so ležala raztresena po dnu jezera. To hrepenenje, ta nova žeja je tako narastla, da je prevzela vsega človeka ter zamorila v njem vsa druga čustva.
Kdo je neki natresel zlatorumenega peska v jezersko globino ter tako zastrupil prozorno, jasno tekočino? Brez dvoma zloben duh, hoteč pogubiti človeštvo. Vedel je, da bo z žejo po zlatu prišlo nadenj neznosno gorje.
Kdo je skril jezero in njegovo zlato dno tako visoko med samotne skaline? Gotovo dobrotljivi Bog, ki je svoje varovance na zemlji hotel obvarovati žalostne bodočnosti in želel preprečili, da ne pride kdo k pogubonosnim jezerskim bregovom in ne pije iz bleščečih valov skrivnostnega jezera. Božja modrost je tudi odredila, da se jezerska voda ni odtekala med človeška bivališča, temveč se poizgubljala po skritem rovu v podzemske prostore, v vijugaste zahodnjake spodnjega sveta, kjer gospodarijo gorski duhovi, palčki in škratejlni. Ti so že vsi pili od začarane pijače, zato medlé najhujše žeje po zlatu ter se trapijo noč in dan, da bi pobrali redko sejano rumeno kovino izmed kamenja in si jo nakopičili v lastnem domovju.
Toda navzlic skrbnim naredbam dobrotljive previdnosti so nekega dne skrito jezero ugledalo človeške oči.
Kmetski mladenič se napoti v gorovje iskat izgubljenih ovac. Tu pride do samotne kotline, do skrivnostnega jezera med sivimi skalnimi stenami in mogočnimi gorskimi velikani. Še nikoli ni slišal, da bi ondi bilo jezero. Zato se začuden skloni nad bleščečo gladino ter opazuje in strmi v rumeni blišč jezerskega dna; ni si znal razložiti, odkod ona svetloba. Pa kmalu obrne pogled drugam, kajti za ovce mu je vendarle več, kakor za skrivni kotiček, ki ga je nevedoma iztaknil.
Ker izgubljenih živali nikjer ne opazi, hoče že oditi. Tu mu pride na misel, da bi pil iz jezera. Hoja po samotnih divjinah, koder je pripekalo vroče solnce, jo bila naporna; pot ga je užejala. In morebiti ne pride kmalu zopet do vode. Nasloni se na kolena in komolce ter se prav pošteno nasrka hladne vodice. Niti se zravna pokonci ter čuti svojo žejo ugašeno, toda ob enem začuti, kako mu vnema srce neka druga žeja, pekoča žeja po zlatu, živo hrepenenje po zlatem pesku na dnu tega čudovitega jezera. Dvoje oči, drugačnih kot poprej, dvoje široko zevajočih, žarečih, pohlepnih oči je zdaj zrlo, blodilo no več za izgubljenimi ovcami, marveč za mamljivim bliščem v jezerski globini. Dolgo časa poželjivo strmi in zija v vodo, potem si zaviše rokava ter začne broditi in iztezati roke po zapeljivi tekočini; toda zaman, naj seže še tako daleč, doseči ne more ničesar — oni mikalni blišč je prihajal iz nedosežnega brezna.
Cele ure je stal mladenič ob bregu in bulil v valove. Nemirno, burno mu je tolklo srce, razburkano od dosedaj neznanega hrepenenja. Kar ni se mogel ločiti od vabečega kraja Nazadnje se siloma vzdrami in odbeži proti domu.
Toda pustil je ondi svoje srce. Mir, ki je prej vladal v njegovih prsih, je izginil. Mladenič, dotlej neskrben in vesel, postane zamišljen, jame tuhtati in si beliti glavo, odkod oni blišč in kako bi si ga prisvojil. Ta misel mu je neprenehoma polnila dušo ter vse drugo potisnila v ozadje. Delo pri starših na domačem posestvu mu začne mrzeti; pozabil je na petje, pozabil na nevesto, ki so mu jo odbrali skrbni roditelji; blaga deklica, ki mu je bila odkritosrčno vdana, ni mogla umeti njegovega obnašanja, zato jo je to hudo bolelo.
Skrivnosti svoje mladenič ne izda nikomur. Na tihem dela priprave, da gre in vzdigne vsaj nekaj bogatega zaklada. Splete si tenko, dolgo vrv ter jo ob bližnji poti na planine vzame s seboj. Ondi jo pritrdi na leseno vedro, ki se v planinskih kočah rabi za mleko ali sir, ter oboje vleče k zapuščenemu jezeru. Tam zavihti posodo ter jo vrže daleč od brega v vodo, da kaplje zaprše na vse strani, se zapeni gladina, vedro pa se takoj napolni z vodo in potopi, hitro odvija mladenič v svojih rokah vrvico, spuščajoč posodo na dno. Toda dasi je bila vrvica dolga skoro sto sežnjev, vedro vendarle ne pride do dna. Žalosten ga mora potegniti nazaj.
Zastonj je bil trud. Zlatorumenega peska ni dobil niti zrnca. Videl se je tako blizu, a je vendar ležal v nedosežni globini …
Upehan in razburjen se zopet napije goljufive tekočine. Zato ga še huje, še silneje muči žeja po zlatu. Gnan od silnega hrepenenja obkrožuje celo kotlino; z velikim začudenjem zapazi, da jezero nima nobenega vidnega odtoka. Vanj so od več strani tekli studenci, ven ni tekel nobeden. Kam je prešla vsa voda?
Teženje po stvari, na videz nedosegljivi, je poostrilo čute preprostega planinca. Pazno motri široko skalno steno, ki je mejila jezero proti niže ležečim planinam. Na eni strani je ta močni nasip tvoril del obrežja, na drugi pa se je končal z golo steno, katero je moral popotnik, gredoč proti vrhu, obkrožiti.
Kaj, če bi bila — pride mladeniču na misel — na vznožju te stene, kjer se kažejo prve redke travnate rušnje, kakšna jama, iz katere bi se odtekala jezerska voda in kjer bi se brez dvoma dobilo onega zlatega peska!
Komaj se te misli zave, že hiti navzdol; prišedši na spodnji rob imenovane stene, zavije ob njenem vznožju, oči neprestano upirajoč v sivo skalovje.
Tu nehote vzklikne; zapazil je dve štrlini, ki sta se kot velikanska stebra privijali na ogromno steno, in med njima mračno odprtino. Sicer ni tekel iz nje noben potok, tudi ni bilo na tleh sledu o kakšnem zlatorumenem pesku, toda videlo se je, kakor bi vodila globoko v notranjo goro.
Iskalec zaklada se ne pomišlja dosti, hitro se splazi v polagoma navzgor držečo votlino. Dokler je padala vanjo dnevna svetloba, je lahko brzo hitel naprej; pozneje je jela skrivnostni prostor polniti popolna tema, zato je pot postala težavna in nevarna. Moral je z rokami tipati okrog sebe, da je mogel naprej. Nenadoma votline zmanjka; obenem pa zasliši mladenič čudno, zamolklo bobnenje. Trepetajoč po vsem telesu, pritisne uho na kamenje ... brez dvoma se je čulo šumenje vode; morala je od drugo strani udarjati na steno — čisto blizu! Morebiti je ondi tekla v nepoznane prepade jezerska voda, ločena z nekoliko mrzlimi kamni od njegovega vročega srca! In gotovo je nesla seboj zlata zrnca!
V neumorno delujočem duhu samotnega prisluškovalca hkrati dozori drzen naklep. Za danes zapusti jamo, drugo jutro pa se nemudoma vrne z lučjo in potrebnim orodjem. Prebiti mora steno.
Naslednji dan je že zarana zopet na mestu. S težkim kladivom prične dolbsti kamen, kjer se je najbolj razločno čulo bobnenje. Namerjal je narediti luknjo, da bi skozi njo tekla jezerska voda v jamo in odtod na beli dan ter ondi puščala zlati pesek, ki ga brez dvoma nosi seboj. Pridno dela, da se iskre krešejo in drobci odletavajo po mračni jami. Vedno silneje udriha po trdem kamnu, debele potne srage mu polzijo po licih v brado in kapajo na peščena tla.
Ure in ure že dela mladenič brez počitka v podzemskem rovu. Vedno globlja je dolbina pod njegovimi udarci. Skala ne more več kljubovati težkemu kladivu. Že se kažejo zevajoče razpoke po vsej steni. Kar pripolzijo ven svetle kapljice; bleščale so v prav takih zlatih barvah kot zgoraj visoko nad jamo jezerski valčki.
Mladenič zavriska od veselja. Toda isti trenutek se z groznim pokom razpoči skala in velikanski vodni naval se s kamenjem vred udere med groznim bobnenjem in hreščanjem v jamo in drvi divje vunkaj na prosto. V zlatobarvanih valovih novega potoka je plavalo škrlatnordeče, otolčeno truplo mladeničevo. Razburkano valovje ga je zgrabilo, metalo ob skale in nazadnje prineslo vunkaj iz jame. Šele na bližnji ravnini, čez katero si je poiskal pot, se umiri novi potok; šele tam dobi časa, da odloži, kar je prinesel s seboj: mrtvega mladeniča, njegovo orodje in polagoma tudi — zlati pesek iz nedosežne globine čudovitega jezera. Mirno se ovija, ljubko žubori in hiti dalje, kakor bi se ne bilo nič posebnega zgodilo. Zgoraj med sivimi stenami in mogočnimi velikani pa jezerska gladina pada in pada in nazadnje čisto izgine; ostal je le temen, zevajoč lijak.
Sovaščani so zagrebli truplo nesrečnega mladeniča. Jadikovali so nad njegovo žalostno usodo; niso vedeli, da nje in ves ostali človeški rod čaka enaka nesreča. Kakor jo njega gnala v pogubo neugasna žeja po zlatu, tako bo upropastila za njim še brez števila drugih.
Voda iz pogubonosnega jezera so zdaj več ne odtekala v podzemske prostore, kjer gospodarijo gorski duhovi, palčki in škrateljni; pomešala seje polagoma v vse studence, potoke in reke ter prišla končno tudi v morje. Kot hlap se dviga v sinje višave ter pada odtam kot dež po vsej zemlji in z njo gre žeja po zlatu po vsem svetu. Sedaj kraljuje že skoro v vseh srcih, ki bijejo na zemlji v prsih človeških in slepemu pohlepu za zlatim bliščem žrtvujejo vse drugo: ljubezen in sovraštvo, čast in svobodo, napuh in krepost.
Sto in sto ljudi hlepečih po zlatu, pokoplje valovje življenja, in vendar jih ostaja zopet sto in sto, ki jih žene, kakor pravi paganski pesnik — »zlata prokleta žeja.«
Domoljub 6. junij 1901