Med macesni, smrekami, ruševju in skalovju.
Iz meglene Ljubljane peljemo pod modro sončno nebo in preko Kranjskega Raka v Podvolovljek ter nato mimo kmetije Planinšek na makadam. Po nekajkilometrski vožnji pred zadnjim vzponom ustavim, saj se pred nami po cesti sprehaja divji petelin. Hitro naredim nekaj fotografij iz avtomobila, a ko hči stopi na plano, petelin odleti, mi pa odpeljemo na planino Ravne, kjer ob kopici avtomobilov parkiramo.
Planina je delno še v senci, ko pri ovinku ceste stopimo na kolovoz, katere tla prekrivajo iglice macesnov. Kolovoz preide v pot, ki se vzpne na neizrazito sedelce med Dleskovcem in Smrekovcem, kjer malce nižje preidemo pašno ograjo, se spustimo in dosežemo razpotje, kjer se odcepi stezica za planino Polšak, mi pa nadaljujemo po označeni poti, ki se vije med gozdom, vrtačami in ruševju. Počasi pridobivamo na višini, na levi je pobočje Dleskovca, na desni pa se počasi odpirajo pogledi proti Velikemu vrhu in Veliki Zelenici ter grebenu, ki poteka preko Moličke peči, Poljskih devic do Križevnika, za katerim se kaže vršnje pobočje Raduhe.
Srečamo nekaj pohodnikov, dvojica nas prehiti in že dosežemo Sedelce, kjer je stičišče s potjo čez Dolgo trato, mi pa nadaljujemo med ruševjem neizrazite dolinice proti Velikemu vrhu. Malce višje že vidimo silhueto Velike planine, ker vidljivost žal ni najboljša. Pot nas popelje mimo zaporedja manjših jam, kjer dolgo ostaja sneg, na nekakšno sedelce, kjer se odpre pogled na svet skalovja in vrtač Zelenih in Pasjih trat. Trat ni videti, le pasovi ruševja zakrivajo vrtače, mi pa po kratkem postanku nadaljujemo vzpon po vzhodnem pobočju, ki ga zaključimo s prehodom na travnato ravnico med Velikim vrhom in Veliko Zelenico s čudovitim razgledom na gore med Mokrico in Ojstrico.
Na levem in desnem vrhu je kopica planincev, ki jih je toplo vreme zvabilo v naravo. Z ravnice gremo na levo in se povzpnemo na 2110 m visoki Veliki vrh z mini repliko Aljaževega stolpa. S kopastega vrha grem nekoliko navzdol proti jugu, da naredim lepe posnetke Dleskovca, Tolstega vrha in panorame z vršnjim pobočjem Velikega vrha, nato se vrnem na vrh.
Po premoru zapustimo živahno druščino na vrhu in se spustimo na ravnico ter se povzpnemo na Veliko Zelenico. Pred vrhom zavijem proti zahodu, se nekoliko spustim po grebenu na lepo razgledno točko na Ojstrico, Beli in Koroški vrh z Lučkim Dedcem nad planino Korošico na eni strani in na prepadne stene Velike Zelenice in grebena nad Robanovim kotom. Na robu 2114 m visoke gore stojijo prijatelj, hči in še nekaj planincev, ki jim pomaham v pozdrav, naredim kopico posnetkov ter se povzpnem na zeleni vrh.
Sonce in dobra volja, okrepčilo in veselje, kaj bi še želeli. Dopoldan je minil, pred nami je še dolga pot in zato se odpravimo z vrha. Poiščemo stezico, previdno stopamo po sprva strmem pobočju ob grebenu. Neoznačena stezica skrivnostno izgine in gremo malce po svoje, nižje poiščemo prehode med ruševjem, da končno ponovno stopimo na lepo vidno stezico, se sučemo med ruševjem in vrtačami in se vrnemo v bližino grebena, ki ga prečimo ter se nato povzpnemo med ruševjem na 2029 m visoki vrh Moličke peči, kjer počiva družina. Ne ostanemo dolgo, le toliko, da se razgledamo. Z vrha gremo po stezici, vidimo jamarski bivak sredi vrtač, brezen in ruševja, prečimo poraščeno pobočje, prehodimo Pasje trate pod Poljskmi devicami ter pridemo na večjo poseko, kjer počivata planinca, ki podata nekaj napotkov glede poti na planino Polšak in na goro Križevnik. Privoščimo si kratek odmor z okrepčilom in nato stopimo s poseke med ruševje, kjer srečamo prvo skupino pohodnikov, gremo dalje in pričnemo strm vzpon, ko srečamo drugo skupino planincev, povzpnemo se na predvrh gore, od koder je lep pogled na glavni vrh in opravimo še zadnji vzpon, da stopimo na 1909 m visoki vrh Križevnika. Na vrhu so planinci in tudi tu je mini stolpič. Na obed pride planinska kavka, ki sita odleti. Razgledi so izredni. Robanov kot zapirata Ojstrica in Krofička z vrhovi do Strelovca. Lepo so vidni Olševa, Peca, Raduha in Golte.
Pri sestopu vidimo planino Polšak sredi prostranih gozdov in še pred poseko gremo na drugo stezico, ki nas popelje skozi macesnove gozdove navzdol in malce navzgor do planine Polšak, kjer je pri pastirski koči velika skupina pohodnikov. Sedemo na klopi ob mizi na vzpetini nad kočo z lepim razgledom na Križevnik za macesni, Raduho, Rogatec in Dleskovec.
Sonce prijetno greje in macesnove iglice žarijo, ko se odpravimo s planine po stezici, ki nam jo je pokazala vodička skupine. S planine vodi kar nekaj neoznačenih stezic in nikjer ni smernih tabel, tako da je napotek, ki smo ga dobili, zelo dragocen. Na srečo je stezica dobro uhojena in po njej se vrnemo do stičišča z označeno potjo, po kateri stopamo še vedno med macesni in pridemo nazaj na planino Ravne, polno avtomobilov in obiskovalcev.
Pohitimo, da še pred avtobusom odpeljemo s planine na dolgo pot do doma. Na 12,5 km dolgi lepi turi smo bili šest ur in triintrideset minut in pri tem smo naredili 954 višinskih metrov.