Jože Rovan: Bo na skupščini Planinske zveze Slovenije zapihal nov veter?
Prebiram programe kandidatov za predsednika oz. predsednico PZS in se sprašujem, ali bomo končno razpeli jadra. Že dolgo se namreč ne morem znebiti občutka, da smo obtičali v brezvetrju. Vem, programi so eno, njihova izvedba pa je lahko čisto nekaj drugega, pa vendar, so vsaj programi pravi?
Da bi našli pot naprej se moramo najprej vprašati kje smo in včasih še celo kje smo bili. Bili smo organizacija s prek 100.000 člani, s pomembnejšo družbeno vlogo, kot jo imamo sedaj. Zakaj tako, saj v gore hodi vse več ljudi, kljub široki paleti drugih možnosti preživljanja prostega časa (novi negorski športi, dostopnejša potovanja v tujino, nove možnosti zabave, povezane z novimi tehnologijami itd.). Pa vendar, Tominškova pot že dolgo ni več idilična stezica, pobočje Viševnika je pozimi skucljano, pred Kočo na Blegošu se tare koles, vrata odpirajo nove in nove športne trgovine s planinsko opremo. Planinske dejavnosti so torej v razcvetu, vprašanje pa je, ali se PZS kot celota primerno odziva na zahteve časa in ali jih zna primerno usmerjati.
Oziram se 20 let nazaj, skoraj pol manj nas je kot nekdaj. Vem, to so bili drugi časi, pa vendar, če danes hodi v gore mnogo več ljudi, zakaj se ne včlanjujejo v PZS? In tisto, kar me še bolj skrbi, samo v zadnjih petih letih se je članstvo srednješolcev in študentov zmanjšalo za skoraj 20%. Če na mladih svet stoji smo pogrnili na celi črti. In to število bi bilo še bistveno nižje, če ne bi bilo v naših vrstah alpinistov in športnih plezalcev, kjer se dobro dela. Naši mentorji po šolah tudi niso deležni ustrezne podpore s strani Ministrstva za šolstvo, ki so jo nekdaj imeli, in v tem vidim eno od ključnih nalog bodočega vodstva.
Eden od osnovnih ciljev naše organizacije je izobraževanje članstva, namenjeno varnemu obiskovanju gora, preventiva je tako rekoč naše poslanstvo in obveza. Pa vendar, število izvedenih planinskih šol in njihovih udeležencev upada. To že dolgo vemo, pa nič ne storimo. Potrebujemo pa tudi neformalne oblike izobraževanja, društvena predavanja, tabore, druženja.
Nove tehnologije so nas za enkrat v precejšnji meri obšle. Že dolgo obljubljamo centralno evidenco članstva na strežniku PZS, toda manjka nam še marsikaj drugega: skupni rezervacijski sitem za vse planinske koče, informacijski strežniki v kočah (vreme, elektronski vodniki, rezervacije, …), bogata domača stran PZS z razgibanimi forumi (v stilu gore-ljudje oz. zakaj ne skupaj z gore-ljudje?), sodobni e-pristopi pri trženju v založbi in še marsikaj drugega.
Naj mi ne zamerijo tisti na posameznih planinskih društvih, ki marsikaj od tega že imajo, vem da se ponekod zelo dobro dela, ocenjujem pa delovanje celote in s tega stališča vlogo vodstva PZS v preteklosti in njegove bodoče naloge.
Planinstvo se je pričelo s hojo in ta je in bo zagotovo tudi ostala temeljna oblika gibanja planincev. Potem je prišel alpinizem, kljub številnim pomislekov tedanjega vodstva, ki je težko sledilo duhu časa. In turno smučanje. Prihajajo pa novi in novi športi, ki so jim skupne gore in ne posegajo pretirano v naravno okolje: rekreacijski gorski tek, turno kolesarstvo, krpljanje, turno deskanje, soteskanje itd. Vsi ti športi lahko obogatijo paleto planinskih dejavnosti, nekateri pa so s svojo dinamičnostjo lahko še posebej zanimivi za mlade. Na te nove izzive planinska organizacija reagira prepočasi, pogosto tudi s pomisleki, s čimer izgublja ponujene priložnosti.
Ko spomladi prvič pridemo v kočo najprej na stežaj odpremo okna in vrata, da skoznjo zaveje svež zrak. Podobno po mojem velja tudi za našo organizacijo, priložnost je potrebno dati novim ljudem, ki so se s svojim dosedanjim delom že dokazali. In ne pozabimo, barka poleg krmarja potrebuje tudi dobro, složno posadko. Menim, da je med novimi kandidati za podpredsednike ne bo težko izbrati.
Jože Rovan