Označene poti, ki so razpredene naokrog, se Ogradov izognejo ...
Ko jih gledamo z juga s svojo slemenasto podobo bolj spominjajo na visoko planoto kot pa na odlično, vendar prijazno goro v osrčju Fužinskih planin, ki pa svojo prijaznost razdaja le na širokih, sem ter tja z gostimi zasadi ruševja poraslih travnatih planjavah, spuščajočih se v blagih klancih s prostranega vrha globoko v dolino med planinama V Lazu in Krstenico. Tu, na teh planjavah, je bil nekoč pašni svet že zdavnaj opuščene planine, danes pa prek njih pelje lahka, lepa in v pravšnjih letnih časih tudi z gorskim cvetjem na gosto posejana pot k velikemu skalnemu možicu in lesenemu križu na vrhu, na enega najbolj osupljivo bogatih razglednikov med sicer višjimi, bolj uglednimi ložami na Debelem vrhu, Škednjovcu ali Mišelj vrhu. Od tod ne vidimo le Triglavskega veličanstva v vsej njegovi vzvišenosti nad Zaplanjo in Zgornjimi Ledinami, ampak tudi vso njegovo južno gorsko predstražo z vsem, kar najvišjega premorejo zgornja nadstropja nad Fužinskimi planinami.
Ogradi (2087 m)
Ogradi s Krstenice. Foto: Mitja Košir
Označene poti, ki so razpredene naokrog, se Ogradov izognejo, vendar nam bodo belo rdeča znamenja pomagala najti pot s planine Blato (1147 m), ki je naše višinsko izhodišče (do tja pridemo po strmi gozdni cesti s Stare Fužine), na planino V Lazu (1560 m) in nas bodo od tam popeljale po poti na planino Krstenico (1655 m), ki pa ji bomo sledili le dobre četrt ure do dobro vidnega odcepa (možic) neoznačene poti in po njej krenili levo navzgor, proti severu. Po lepo speljani, vendar strmi in sem ter tja gruščnati pastirski poti se bomo vzpeli k še vedno vidnim ostankom stanov na nekdanji planini. Od tod dalje se začne tisto obljubljeno potovanje po razkošnem visokogorskem vrtu, kjer mora noga celo na uhojeni poti včasih previdno prestopiti kakšno belo zvezdico, očnico – planiko. Zdaj se vzpenjamo po blago dvigajočem se slemenu vseskozi proti severu in z vsakim korakom navzgor zajemamo v srce in spomin več vsega tistega, kar nam najlepšega in najbolj žlahtnega ponujajo bohinjske gore. In na vrhu? Tam je predvsem mir in tišina šepeta, kajti triglavske vriskajoče množice so daleč in visoko, zato velja ta od boga dani trenutek podoživeti v vsej njegovi popolnosti.
Lahko pa na Ograde splezamo tudi veliko bolj pustolovsko, po severnem grebenu, z Lazovškega prevala (1966 m), kar pa seveda ni za vsakogar. Potrebnih je nekaj plezalnih veščin in nič strahu pred globino, zato ni odveč pomisliti na vodniško spremstvo. Na Lazovški preval pridemo lahko po označeni poti s planine V Lazu ali pa s planine Krstenice (tudi tja pridem s konca ceste na planini Blato) in se od tam mimo opuščene planine Jezerce po pastirskih prehodih in nekdaj celo označeni poti vzpnemo na preval. Naše »brezpotje«, ki pa je po novem kar lepo izsekana pot skozi rušnato nadlogo, krene po grebenu do vznožja kratke, strme in krušljive stene. Ne gre drugače, kot da jo preplezamo, najprej po razčlenjeni grapi, potem pa po grebenski rezi, kjer se pozornemu očesu ne bo izmaknila kakšna stopinja tistega, ki je tod hodil in plezal pred nami. Vendar predhodnikov tukaj, glede na objektivne okoliščine seveda ni veliko in še ti, vsa čast jim, za seboj puščajo kar najmanj sledi.
Sledi z vrha tako osvojene gore pa ostajajo, še posebej, če niso zapisane le v spomin, ampak na kakšno bolj obstojno tvarino (film, računalniški spomin). Ostajajo za kakšne dolgočasne, meglene jesenske ali zimske večere.
Sicer pa poglejte v knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe (PZS, 2003) in Vladimirja Habjana Manj znane poti slovenskih gora (Sidarta, 1999).