Naredijo pumparice ljudi za planince? Dobro vprašanje dva dni pred pustno soboto.
Četrtkova zgodba
Okno v oblakih
Izleta po izbiri vremena
Smerokazi ob cesti. Zlahka odidem. Za vožnjo v smeri Tržiča pritisnem samo na pedal. »V takem vremenu greš lahko na Kriško goro,« so mi svetovali sodelavci. Zakaj pa ne? Pobočje nad Križami je tako golo. Še vedno rahlo dežuje. Na Vitrancu je danes gotovo bolj zimsko. Odcep za Ljubelj hladno prepeljem. Prevozim še nekaj tabel do tiste za Bled. Takoj me preusmeri k Viševniku. Smerokazom sledim na Pokljuko. Šele tretji neoznačeni desni odcep me opozori na Brda in Lipanco. Vprašam se - kaj potem Viševnik ni danes najboljša izbira? Mogoče je prišlo do kakšne spremembe v potovalnih načrtih oblakov. Stoj, obrni! Tudi klanec navzdol pomaga, da se zlahka vračam na Mrzli studenec. Na koncu ravnine stoji gozdarska hiša. Pred njo zavijem na gozdno pot. Kaj, če se le lovim na limance Lipanci? Do konca bele splužene ceste se ne da več nikamor zaviti. Ustavim se večkrat. Nazadnje parkiram v bližini skritega spominskega kamna. Svež sneg daje čistilni učinek. Edina sveža sled kaže s poti na parkirišče.
Izbira je tista, in ne naključje, ki določa tvojo usodo. (Jean Nidetch) (*)
Nad Lipanskimi vrati se je odprlo okno v oblakih
Znamenja ob poti. Do koče sredi medle srednje oblačnosti gre lahko in hitro. Konec dneva ni odseva v oknih. Dimnik je prazen - kjer ni dima, ni oskrbnika. So bile tiste sveže stopinje, ki so vodile na parkirišče, njegove? To bom raziskoval na povratku. Nimam krpelj. Brez občutka za tla se zaletim v snežni zamet. Z njega stopim v prazno. Ko bo temneje, bo z razpoznavnostjo tal bolje. Sveža odeja je prekrila sledi proti vrhovom. Mimo lesenih znamenj grem desno. Označevala so križišče poti. Ne vem, zakaj jih nisem hotel pogledati. V zamegljenem gozdu iščem lastno sposobnost usmerjanja. Zapustim traso položne poti in zagazim v strmino. Pustim, da vtis gozda prodre vame. Nočem tiščati vanj z lastnimi mislimi. Um dvomi, preden popusti samoumevno sprejeti odločitvi. Pošteno zavijem poševno v levo. Na meji med novim snegom in svežim zrakom zagledam lahno črto. Označuje staro smučino. Vodi pod skalno stopnjo. Zrak se začne čistiti. Razgrinjati so se začele bele zavese. Prva nagrada - eden za drugim se pokažeta bližnja vrhova. Uspešno zadržujeta nove oblake. Nekateri od njih ulovijo bežne sončne žarke. Mimogrede pogledam na zapestje. Do trde teme imam še eno uro.
Dejstva ne nehajo obstajati, če jih ignoriramo. (Aldous Huxley) (*)
Zasledovanje svetlobe. V hladni pari se je naredilo večje okno. Pobočje Brd so pred zadnjim sneženjem dobro presmučali. Dobro, da je deloma spihano. Zlahka pridem na vrh. Trdno stojim na vetru nad srednjo oblačnostjo. Skozi visoko oblačnost migotajo zvezde črnega neba. Povratek je lahek. Samo sledim svojemu svetlobnemu snopu. Snop razkriva pred kratkim narejene stopinje. Pod skalami nočem več hoditi po lastnih sledeh. Mehko svetlobo spremenim v ostrejši žarek. Po gozdu iščem sledove planinske poti. Rad bi šel naravnost do koče. Kdo mi izpolnjuje te želje? V temi brez megle z lahkoto prepoznam obrise zametene poti. Predstavljam si, kako srebam vroč čaj. Kako kramljam z oskrbnikom za svetlimi okni. Na vratih naključne obiskovalce čaka listek: »Sem v nabavi, vrnem se v petek (17.02.05) okoli 12h.« Pa se ja menda ne bo vrnil v preteklost? Koča je odprta vsak dan. Kdo pravi, da je odprta tudi vsako noč? Z oskrbnikom imava nekaj skupnega. Četrtek sva si vzela zase. V miru in hladu popijem svoj čaj. Preostalo mi je še zasledovanje svetlobe avtomobilskih žarometov. V mislih sem spet pri Kriški gori. Kmalu, zelo kmalu bom moral nanjo. Da se ne bo prej končala zima!
Resnica je ena sama, le da jo modri imenujejo različno. (Rigveda) (*)
Brda imajo krasen razgled tudi na oblake posebnih oblik
Obleka naredi človeka. Naslednji četrtek je vreme končno dovolj slabo, da se odločim za Kriško goro. V Tržiču sprašujem za začetek poti, pa me vsi pošiljajo v Križe. Kot da bi njihova pot ne bila dovolj dobra! Ob glavni cesti zagledam planinsko tablo. Parkirati bi moral pri pošti. Le kako naj se preoblačim na parkirišču sredi Tržiča? Med majhnimi hišicami dvajset metrov nad cesto si najdem miren prostorček. Verjetno me vsi pošiljajo na najlažjo pot, ker jih ne sprašujem gorsko oblečen. Obleka naredi človeka. Naredijo pumparice ljudi za planince? Čez dva dni bo pustna sobota. Na isto vprašanje v maski bi se mi verjetno samo smejali. Snega v dolini ni več. Pot je zgoraj gotovo dobro uhojena. Smejem se samemu sebi, ko krplje zavezujem na nahrbtnik in v njegov žep tlačim gamaše.
Razmišljanje je pretežko, zato večina ljudi raje sodi. (R. M. Brown) (*)
Kje je dim, je tudi oskrbnik. Zanimivo je iti na goro naravnost iz mesta. Najdaljšo in najmanj obiskano pot so speljali po celem grebenu. Odločim se, da mi pot ne bo monotona in bom pazljiv na vsako podrobnost ob poti. Danes se zrak bistri počasneje. Končno se svet na planini odpre. Nad streho planinske koče zagledam vrtinčasti dim. Pa ne, da je odprta? Stopim mimo vhoda, ko gospod hiti v krušno peč dajati dolgo in močno poleno. Sumim ga, da je oskrbnik. »Dober dan! Ali morda veste, če so na Tolsti vrh po novemu snegu že kaj hodili?« »Ne vem, sem pravkar prišel gor.« Barva glasu mogoče kaže na to, da ga motim pri delu. Očitno ima še veliko za postoriti. »Grem pogledat, če je kdo hodil. Se oglasim, ko se bom vračal.« »Prav,« zamomlja in izgine v kočo.
Samo kuhalnica ve, kaj se meša v loncu. (Siciljanski pregovor) (*)
Listje daje gozdu barvitost tudi v sivem vremenu
Ko se začne prava tura. Prve metre od koče srečam na dobro uhojeni poti iz Gozda dva športnika. Obema se smeji, ko sta po očitnem naporu pred ciljem. »Dan. Vi boste gotovo vedeli, kje gre pot Tolsti vrh.« »Pri znamenju zavijete levo, potem pa greste ves čas po grebenu.« Med oblaki se je v zraku naredila čistina. Zagazim v nepredelan sneg. Krplje prestavim s hrbta na noge. Na grebenu je sneg debelo napihan. Počasi se vzpenjam v naslednjo plast oblačnosti. Gora se prelomi. V škrbini zazija luknja do Loma pod Storžičem. Kar naenkrat se začne močneje predirati. V prvem strmem pobočju se do sedaj lahkotnejše krpljanje spremeni v naporno nabijanje nog.
Kakor ptice vidijo svet na različne načine, ker letijo različno visoko, tako tudi ljudje opisujemo življenjske resnice različno, v skladu s stopnjo naših spoznanj. Ključna stvar je torej zavest! Sam moram iskreno priznati, da vam bo ta knjiga navkljub vsemu vloženemu trudu podala samo drobtinico tistega, kar se skriva v Vedah. Ampak okus drobtinice kruha je vendarle enak okusu celega kruha. (**)
Po naporu vem, da ne sanjam. Sčasoma prepoznam le še najbližjo okolico v polkrogu nekaj metrov. Orientacija brez vidljivosti je lahka. Slediti moram zgolj obliki grebena. Poigravam se z vtisi, kako je še daleč do vrha. Na vsakem izrastku grebena ugotavljam, ali bo naslednji tudi že zadnji. Niti razdalj ne morem oceniti pravilno. Zaradi tlačenja snega noge postanejo težke. Poleti je od koče do vrha za eno uro hoje. Koliko več bom potreboval danes? Bom nanj sploh prišel? Cilj si izberem na mestu, kjer bom petnajst do sedme. Že tretjič ali četrtič se greben obrne v novo strmino. Sprašujem se, ali je zadnja. Vsekakor po naslednji, v kolikor obstaja, ne grem več. Začutim bližino vrha. Ta bo zadnji in pravi, ta! Vem! Kmalu tudi vidim. Zadovoljen sem, ker sta se čas in kraj povratka ujela točno na vrhu.
Vedno je pravi čas, da storimo to, kar je prav. (Martin Luther King) (*)
Vonj po gorečih drveh je še vedno blizu
Okno v deževnih oblakih. Spet se vidi med posamezne plasti oblakov, ne pa tudi neba. Vseeno je vreme boljše kot v Ljubljani, kjer že dežuje. Tržič je nekje globoko in daleč. Domišljam si, kako si bom v koči privoščil prigrizek in čaj. Premikanje nog je s to mislijo lažje. Ko pridem do snežne gobe, začne rahlo naletavati sneg. Do koče me loči le položna in prazna planina. Začutim vonj po gorečih drveh. Pozoren sem, v katerem oknu bom videl svetlobo. A so vsa zapahnjena in temna. Na glavnih vratih zagledam žabico, ki zapira zapah. Mislim, da to ni ena od koč, ki je odprta vsak dan. Sem spet pri eni od njih, ki je zaprta na četrtkovo noč. Le zakaj mi oskrbnik ni tega povedal, ko sem mu omenjal obisk ob povratku? Nič zato. Tudi tokrat imam v termovki dovolj svojega čaja. V spomin si prikličem lepe slike planine od popoldneva.
Nič ni videti bolj grozna kot nevednost v delovanju. (Johann von Goethe) (*)
Obrobje mesta je tik nad glavno ulico. A tovor so danes vozili! Mimo praznega vozička stopim pod pletenico, napeto v dolino. Le zakaj sem se Kriške gore toliko časa ogibal? Dve leti sem vsakič iskal navidezno lepši ali pa višji cilj. Nižje pazljiva hoja po zamrznjenem gozdu hitreje mineva. Hiti počasi. Še natančneje - bodi uren brez naglice. V gozdu se ponoči počutim domače. Jakost luči spremenim na najmanjšo stopnjo. Auuu! Nihče me ne sliši. Zakričim zgolj iz navade, ko z glavo treščim v napol podrto drevo. Močne mestne luči sčasoma napolnjujejo vse večji del zornega kota. Na ozki cestici le dvajset metrov nad glavno cesto je tiho in mirno. Ob odhodu v hrib sem popoldan vprašal soseda, če lahko avto pustim pred njihovo hišo. Z loputanjem prtljažnika privabim na dvoje hišnih vrat gospodinji. Lepo se pozdravimo. V besedah je čutiti zaupanje.
Vse religije so enako dobre, če so njihovi verniki pošteni. (Odgovor na vprašanje, Friderik II, Veliki) (*)
(*) Citati, ki jih je Mišo Tošič uporabil v knjigi
Prerokbe iz Ved.
(**) Iz vsebine knjige.