Špela Malenšek: ... prvomajski
Odkar plezam poslušam o plezalskem raju doline rečice Pennavaire.
Prejšnji teden so se planeti, zvezde, plezalska kondicija in lanski dopust končno uskladili. Dober teden sva preživela brez signala v osmih sektorjih okrog vasic Castelbianca in vasice Alto, z bazo v vasi Vesallo (ok. 40 stalnih prebivalcev, njihovih psov, ki naznanijo vsak tvoj premik, merjascev, srn, kozic itd). To nama je omogočilo, da sva prvih nekaj dni avto pustila pri miru in se vsako jutro do sektorjev sprehodila: 20-40 minut zelo umirjene hoje med zapuščenimi nasadi oljk, rožmarina in timijana do Terminala in Erbosterie oz. v drugo smer do sektorjev okrog Collette.
Kmalu se je pojavilo ključno vprašanje kako se najbolj učinkovito spočiti, saj sva dežju navkljub plezala vsak dan (jama v sektorju Guggenheim je super za take dni). Del recepta je verjetno prisilni počitek s kozarcem lokalnega rdečega vina (prodajajo v edini trgovinici v dolini) ter s polmetrskimi grisini.
Po petih dneh plezanja previsov v "lokalnih" sektorjih sva se zapeljala na konec doline, v Red Up, kjer so me nekoliko presenetile plate in v "feel-good" Colloseo, kjer bi si želela biti malo bolj spočita. Na dan odhoda sva plezala na začetku doline v zelo popularnem sektorju Emisfero, kjer sva bila v slogu preteklih dni spet sama.
Zelo všeč mi je bila usklajenost imen smeri z imeni sektorjev ter dejstvo, da sem lahko cel teden plezala na pogled, a hkrati tudi potipala, kje so plezalske meje za red-point.
Plezalska destinacija presega vse hvale in pričakovanja (ki so bila zelo visoka!), vrnitev je neizbežna