Delo, 19.07.06: Na Planini kot nekoč
Delo, sreda, 19. julija 2006
OKOLJE GRADI MOSTOVE
Na Planini kot nekoč
Pašništvo skrbi za tradicijo
Zadnja leta je od srede junija do srede septembra na Veliki planini okrog 280 krav – Živino so kmetje iz vasi ob vznožju planine začeli pasti v 18. stoletju – Pašne pravice ni mogoče kupiti, se le deduje
Velika planina - Začetki pašništva segajo v drugo polovico 18. stoletja, ko je Marija Terezija s kmečkimi reformami dala kmetom v uporabo Veliko planino. Pozneje so jo razdelili na tri predele: na Veliki planini so pasli kmetje iz vasi Klemenčevo, Kregarjevo, Laniše, Okroglo, Stolnik, Zagorica nad Kamnikom, Spodnje in Zgornje Stranje in Zakal, na Mali planini iz Črne pri Kamniku, Stahovice in z Županjih Njiv, na Gojški planini pa kmetje z Gozda, iz Stolnika, s Krivčevega in z Vodic nad Kamnikom. Za pašo na planini je obstajal preprost razlog: če je bila živina čez poletje na planini, je doma ostalo več krme in tako so lahko naslednje leto vzdrževali nekaj glav živine več. Dandanes pasejo predvsem, da bi ohranili tradicijo in ker so zaradi čistejšega okolja mlečni izdelki kakovostnejši, živina pa bolj zdrava.
Na Veliki planini poznajo poseben razdrobljen tip pašništva, vsak kmet namreč pase le svoje krave, nimajo skupnih hlevov kot drugod po Sloveniji in Evropi. Zadnja leta prepasejo v eni pašni sezoni okrog 280 glav živine, predvsem krav. Pašne pravice ni mogoče kupiti, temveč se podeduje.
Naravna omejitev za začetek paše je začetek rasti trave. Pašna sezona se začne v prvi polovici junija in konča 8. septembra, ob malem šmarnu – tradicionalnem odhodu s planine. Sodobni način življenja se je dotaknil tudi pašništva – danes živino odpeljejo na planino s traktorji in štiriurno pot skrajšajo na poldrugo uro, s planine pa jo še vedno ženejo peš.
Štirioglato pastirjevo izbo in obodno lopo za živino je nekoč prekrivala ovalna, na kamnite klade oprta šotorasta skodlasta streha, nizke duri z visokim pragom so vodile v prostor brez oken in stropa, ki je bil prekrit z odprtim ostrešjem na kašto. V kotu je bilo ognjišče z zaglavnikom za ohranjanje žerjavice. Danes so bajte večinoma prekrite s štirioglato skodlasto streho, odprto ognjišče je zamenjal preprost štedilnik. Nekoč je pastir v košu odnesel s seboj vse, kar je potreboval za začasno življenje na planini, danes se skoraj vsak konec tedna v dolini preskrbi s potrebnim.
Pastirjev dan se začne zgodaj zjutraj, ponavadi ob petih, ko pomolze krave in jih spusti na pašnik. Medtem ko se pasejo, sam izdeluje mlečne izdelke: sir, skuto, maslo, kislo mleko, nabira trave in zelišča ter opravlja vsakodnevna hišna opravila. Pravzaprav je škoda, da izdelki, ki jih pridela, nimajo blagovne znamke, s katero bi jih lahko zaščitili in uspešneje prodajali tudi drugim, ne le naključnim obiskovalcem Velike planine.
Tako kot na drugih kraških planotah se tudi na Veliki planini ubadajo s problemom preskrbe z vodo. Ta je odvisna predvsem od količine padavin. Kapnico zbirajo v posebno pokrito korito za stanom. Ponekod so gradili zbiralnike, vanje napeljali vodo s strehe, jih pokrili in tako preprečili živini dostop do vode. Včasih so iz njih polnili tudi korita za živino. Večinoma živino napajajo v lokvah, ki so jih pastirji naredili umetno. Na ravni podlagi v kakšni kotanji, tudi v vrtači ali pod pobočjem, so izkopali plitvo jamo in zemljo na dnu močno steptali, da se v kotanji ob dežju nabere voda in se obdrži.
Miha Šlebir pravi, da država pašništvo s subvencijami sicer spodbuja, vendar bi morala pomagati tudi pri problemu, ki je nastal zaradi denacionalizacije. Nova lastniška razmerja lahko namreč zaradi različnih interesov novih lastnikov privedejo tudi do propada pašništva in s tem bistveno spremenijo podobo planine.
Urška Ozimek, Nana Škrjanc, Miha Polajžer, Ratko Švraka
ŠCRM Kamnik