Rok Blagus: ”Plezalka mi je dol padla!”. Šele čez nekaj metrov dojamem, kar sem slišal.
Patagonija 2006 - 1.del
Bevku sem že ob prihodu v Shigatze, ki je bil med vračanjem izpod Kula Kangrija prvi kraj z dostopom do interneta, napisal sledeči mejl: ”Al nej se zacnem do nezavesti nazerat z odlicno kitajsko hrano, al morm hujsat? Pa cin in heljo!” V odgovor sem še isti dan dobil sledeče elektronsko sporočilo: "Začni trenirat, čeprav so problemi s kartami."
Poleg normalnih procedur ob zaključku himalajske odprave (redni obiski Tom & Jerry puba, nočne dirke z rikšami, kjer vsi kopiloti padejo na alko testu in kjer nobeno vozilo ne ostane nepoškodovano, sem tako po končanih nočnih ekskurzijah v hotelski sobi delal sklece. Najprej zelo malo, nato še manj.
Skalna forma je bila po prihodu v domovino katastrofalna! Smeri do 6a so zopet predstavljale izziv. Noge niso ubogale glave, gravitacija je bila močnejša od bicepsov, sila lunine privlačnosti nična in roke neuporabne. A plezali smo veliko. V skali vsaj tri krat tedensko. S Cundrom sva spala večinoma pri Mičotu in Doris v Črnem Kalu. Seveda smo se ga vsak večer napili in je bil drugi oziroma tretji plezalni dan zato plezalsko neuporaben. In plezali smo vedno bolje. Noge so začele ubogati glavo, bicepsi so postajali močnejši od gravitacije, sila lunine privlačnosti znatna in roke zopet uporabne.
Začetek decembra smo se Česen, Krepec, Cundr in jaz podali preiskusit formo in vplezanost v Paklenico. Zame je bil to šele drugi obisk tega plezalnega raja. Prvič sva si, takrat še mlajša alpinistična pripravnika, Herman in jaz za prvi vzpon v kanjonu izbrala znano klasično lepotico, Velebitaško smer. Spomini na dvodnevno plezanje in prezeblo noč v tej smeri so me nato precej let odvračali od ponovnega obiska Paklenice. Tokrat je šlo brez bivakiranja, videli pa smo tudi, da forma in vplezanost nista tako slabi. Sledeče dejstvo sva s Krepcem dodobra izkoristila dva tedna kasneje v Triglavu. Opravljen zimski vzpon čez triglavsko steno je bil pika na i uspešnemu pripravljaljnemu obdobju, kar me je pred odpravo navdalo s precejšnjo mero optimizma.
Ves čas mojih priprav pa je imel Bevk obilo težav z letalskimi kartami. Ko je že izgledalo, da Patagonija letos ne bo deležna matičarskega obiska, sva karte le dobila, vendar pa le do Buenos Airesa. Pa tudi datumi niso bili taki kot sva si zamislila. Leta z Iberijo, najslabšo letalsko družbo na svetu, prvih pet dni v Buenos Airesu in nakupa letalskih kart do El Clafatov pa rajši ne bi komentiral.
Let iz Buenos Airesa v Calafate in vožnja od tam v El Chalten sta nama vzela še en dragocen dan. Zato sva v naslednjih dneh pohitela in bila nadvse pridna. Tri dni po prihodu v zadnjo vas pred hribi je namreč že stal bazni tabor, na Poljskem bivaku pa sva imela že vso potrebno opremo.
”Plezalka mi je dol padla!”. Šele čez nekaj metrov dojamem, kar sem slišal. Super. “Nč, bom zlezu do štanta pol pa prusikar za mano.” Zlezem še tistih nekaj rahlo požlejenih metrov položne plošče do strmega kota, kjer uredim varovališče in pritrdim vrv za Bevka. Med sunki vetra in ječanjem skale (ojjojjoj, ko v Patagoniji pihne...) izvem, da je odnehal. Z boso nogo je verjetno res težko prusikarit. Uredim abzajl in se spustim čez raztežaj, ki naj bi bil po oceni najtežji. Velike nihaje preprečim tako, da v edini obstoječi klin na drugi tretjini raztežaja vpnem vrvi. Ko pridem na stojišče me zadane. “Sm naredu eno velko neumnost”. “Kaj?”, vpraša Bevk. “U un klin sm upel oba štrika.” In tako je Bevk ponovil vajo izpred nekaj minut in še enkrat prusikaril čez raztežaj (tokrat z mojim plezalnikom na levi nogi), iz klina izpel obe vrvi in se spustil nazaj na stojišče. “Ker štrik vlečeva”, me vpraša, medtem ko se pripravlja, da bo potegnil vrvi. “Ne vem. Rdečga.... Ne gre. Pol pa zelenga.” Ko zelena vrv že leti po zraku, jo močan sunek vetra odnese daleč v desno in ovije se okoli ogromne luske. Super. Prvi abzajl pa sva že ostala brez ene vrvi. Na sedlu, od koder smer iz zahodne stene zavije na južni greben, sva opazila, da se je odprl plašč rdeče vrvi dobrih deset metrov pred koncem. Super. Močnemu vetru se je pridužilo še sneženje. Super. Ko na pred predzadnjem abzajlu ubujeva čevlje, na predzadnjem s cepinom odtrgava konec rdeče vrvi in se le-ta na zadnjem dokončno zatakne, si pod steno globoko oddahneva. Po položnem snežišču, kjer je imel Bevk zjutraj brez derez precej težav, gre po riti zelo hitro. Zopet sije močno sonce in o vetru in nevihti ni več ne duha ne sluha. Super!
Naslednji dan, v sredo 18. januarja, je deževalo. V četrtek je sijalo sonce. To je bil dan, ko sva ugotovila, da Chalten ne premore ene uporabne vrvi, in da se lahko po vsega dvanajstih dneh odprave samo še pobereva domov. Super. V petek sva bila tako zopet na poti čez ledenik Torre z namenom pobrati vso opremo, ki sva jo pustila na poljskem bivaku. Zahodne stene Fitz Roya, Desmochade, Poincenota, Rafael Huareza, kjer se je odvijala najina drama in kjer sta sedaj uživala Jaka in Miha, Exuperija in Aguje de la S so se kopale v soncu. Bilo je povsem mirno. Hodil sem po večnem ledu in neskončnih morenah ter gledal samo predse. Hribov nisem mogel niti pogledati. Bili so prelepi. Preveč sem si želel plezati v njihovih počeh in ploščah. Na bivaku sem podrl šotor, zbasal svoje stvari v nahrbtnik in počakal na Bevka. Ko je prišel, je nekaj rekel. Nisem ga slišal. Tako kot med sestopom nazaj v Bridwella nisem slišal šumenja neštetih ledeniških rek in potokov, lomljenja lednih kristalov pod čevlji in pozdravov neštetih trekerjev.
V soboto odlašava s pospravljanjem baznega tabora, zato grem zjutraj sprostiti tone odvečne energije na bližnje balvane. Ko se vrnem nazaj v tabor, sta tam tudi že Jaka in Miha. Povesta, da sta pri sestopu iz Innominate (tudi Rafael Juarez) našla Bevkov izgubljeni plezalnik in rešila najino vrv, ki naju sedaj čaka na Polakosu. Posodila nama bosta tudi svojo rezervno vrv. Ostaneva. Odločiva se, da bova šla ob lepem vremenu poiskusiti v Poincenot.
Na lepo vreme smo nato čakali sedem dni. Vendar pa je bilo to povsem drugačno čakanje kot sem ga bil vajen iz odprave na Kulo. Tam smo v primeru slabega vremena po cel dan preležali v šotorih, trikrat dnevno pa smo se do enemoglosti nažirali s hrano. Tu pa smo na številnih travnatih ravnicah okoli tabora delali sklece, na drogu pred Salvatterino kočo delali zgibe, plezali po božanskih balvanih, z Bevkom pa sva se držala tudi diete. Na dan sva pojedla dva precej skromna obroka.
V nedeljo, 29. januarja, smo se zbudili v totalno šajbo. Iz Chaltena se je prikazala tudi Huberjeva ekipa, kar je bil odličen znak. Starejši Huber, ki nas je drugi del odprave zalagal s precej zanesljivo vremensko napovedjo je rekel, da bo vreme do četrtka dobro, najlepše naj bi bilo v noči iz torka na sredo. Nejc in jaz sva se odločila, da bova šla naslednji dan, z vso opremo na POakos, tam prespala, in potem naslednji dan lahka,rez opreme za bivakiranje, brez kuhalnika, brez čevljev, topila v Old Smuglerse, smer v 1200 metrov visoki zahodni steni Poincenota. Lori in Urban sta se odločila, da bosta poizkusila v njunem glavnem cilju, Slovaški smeri v zahodni steni Fitz Roya. V severo-zahodno steno tega nespornega vladarja med tamkajšnjimi gorami, pa sta se odpravljala Jaka in Miha. Preplezati sta nameravala novo smer v levem delu te ogromne 1600 metrov visoke, patagonske stene. V tej steni je šest smeri, od tega je bila le znana Supercanaleta, deležna več kot dveh uspešnih vzponov.
Ponedeljek, 30. januarja, se začne ob 9-ih. Spal sem slabo. Izraelci, ki so si šotore postavili tako rekoč v vhod najinega šotora, sicer niso delali takega trušča, kot sva pričakovala, so pa zato trušč v moji glavi zganjale zle misli. Skrbi so postale zjutraj ob pogledu na Bevkovo desno roko še hujše. Naredila se mu je bula na delu roke, ki je pri džemanju najbolj obremenjen. Odločila sva se, da greva vseeno. Na Polakosu naj bi si predrl mehur in si iz tejpa naredil rokavico. Do Polakosa, kamor sem štartal ob enajstih, je šlo kljub izdatnemu bremenu na ramenih hitro. Vedno bolj sproščen sem hodil hitro in komaj čakal, da bomo po vsem tem čakanju končno plezali. Na Polakosu sem v družbi Lorija in Urbana dolgo čakal Bevka. Prišel je uro za mano. Izčrpan, z rdečo in otečeno roko. Morala bova nazaj. To je torej to. Iz plezanja ne bo nič, si mislim, ko bašem v nahrbtnik še Bevkove stvari. Jaka predlaga, da se v primeru slabega vremena naslednji dan, vrnem pa bomo šli skupaj plezati eno od številnih krajših smeri v okolici. Super. Me ne zanima. Dol. Dol. Dol. Domov! "Zdele si v efektu pa ne morš razmišlat. Pol ti bo žal." se mi zdi, da sem slišal reči Jaka. "Nč, zdele grem dol in me ne bo več nazaj," še izdavim in gledajoč samo v tla začnem dolgo pot nazaj v bazni tabor.
Nadaljevanje jutri...
Rok Blagus
Foto: Jernej Bevk