Večer, Potovanja - Vesna Velišček: Nič ni nemogoče, samo verjeti moraš, da ti bo uspelo.
Hoja mimo prekrasnih plaž (Vesna Velišček)
Sredi mrzlega februarja, ko so bile okoliške gore obdane s snegom, ko je pihal mrzel veter, ko sta bili mesti Struga in Ohrid, ki ležita ob Ohridskem jezeru, popolnoma prazni, ko so trgovine, bari in restavracije samevale, ko so se ob jezeru sprehajali naključni mimoidoči, željni svežega zraka in dolgega sprehoda, je padla odločitev, da se poleti odpravimo peš okoli Ohridskega jezera. In besedo smo držali.
Začetek poti v Strugi
Pot okoli jezera smo začeli sredi avgusta ob 8:43 na mostu v Strugi, ki vodi na glavno čaršijo ali Ulico Maršala Tita. Tu se na razdalji 200 metrov nahaja natanko 68 barov, slaščičarn, trgovin s hrano, nakitom, šolskimi potrebščinami, oblekami, menjalnic, hotelov. Ko je ulica nabito polna, se čas sprehoda po ulici podaljša na neverjetnih deset minut in tako se moraš kot slalomist umikati množici ljudi, ki se po njej sprehajajo s polžjo oz. balkansko hitrostjo. Tujca se v tej veliki množici ljudi najlažje prepozna po hitri hoji in hitenju. Tako ta glavna ulica živi podnevi in ponoči. In tu je v avgustu padel rekord, saj je v dveh urah par, lično oblečena mladenka v rdečih oblačilih in fant s frizuro po zadnji modi, ulico prehodil kar desetkrat gor in dol. Opazovali smo ljudi, ki se sprehajajo po ulici, izbrali nekaj parov in šteli, kolikokrat prehodijo ulico. Javna sfera je v vseh balkanskih državah velikega pomena, biti viden in opazovati ostale, njihov zunanji izgled, svečan make up, in to komentirati ob srebanju kave. Iz okoliških barov sta že navsezgodaj prihajali makedonska in albanska glasba, vonj po hamburgerjih, pomfritu, čevapčičih se je širil po moški in ženski plaži, od koder so se slišali pogovori v angleškem, nemškem, redko v albanskem in makedonskem jeziku. To so bili predvsem najstniki, potomci Albancev in Makedoncev, ki so se iz takšnih in drugačnih razlogov preselili iz Makedonije v kakšno evropsko državo, Ameriko, Kanado in Avstralijo. Večina od njih tako poletne mesece preživlja v Makedoniji, državi njihovih staršev, ne znajo ali nočejo govoriti albansko ali makedonsko, prevzeli so nov način oblačenja, pozdravljanja, obnašanja. Starši velikokrat, predvsem to velja za Albance, v poletnih mesecih sklepajo ženitne pogodbe za otroke, prirejajo poroke v Makedoniji, saj je tu ceneje povabiti 300 gostov in več; tako v enem dnevu lahko vidiš pet porok in več hkrati, slišiš stalno hupanje avtomobilov takšnih in drugačnih znamk ter z različnimi evropskimi in neevropskimi registrskimi tablicami, trgovine s poročnimi oblekami so nabito polne in zaslužek je dober.
Hoja mimo neverjetno lepih plaž, spanje v naravi
Okoli jezera smo se odpravili Vesna in Sanja iz Slovenije, Thomas iz Danske ter Pierre iz Francije. Namen naše poti je bil hoditi čisto okoli jezera, ne po asfaltu in glavnih cestah, ampak poleg jezera in v jezeru, kjer je bilo ogromno kač, po njivah, kjer smo kmetom tu pa tam ukradli kakšno papriko, paradižnik, da smo si napravili omako za pašto, sadje, da nam ni primanjkovalo vitaminov, po kamenju, gozdovih, čudovitih peščenih in kamnitih plažah, do katerih je mogoče priti samo s čolnom ali po kozji stezici. Šotorili smo na črno. V planinah, kjer smo zakurili ogenj in se ob njem greli, na mivki pred restavracijo, kjer nam je lastnik celo ponujal ključe restavracije, da si ogledamo nogometno tekmo, pred poletno rezidenco makedonskega predsednika (to je nekoč bila poletna rezidenca in mesto oddiha našega družeta Tita), od koder nas je stražar pred temo pregnal, saj ni dovoljeno kampiranje v bližini predsednikove rezidence, pred porušenim hotelom na plaži Izgrev v kraju Kalista, kjer so nas ponoči čuvali psi in dva kot hrasta močna varnostnika, pred samostanom sv. Nauma tik ob vodi, kjer smo se zvečer zazibali v globok spanec ob poslušanju butanja valov ob obalo. Vsako jutro ob nenormalno zgodnji uri (beri ob 6:30) smo si na majhnem gorilniku skuhali močno turško kavo z veliko sladkorja, se najedli evrokrema in domače borovničeve marmelade ter se nato lotili pospravljanja šotorov, ki so bili mokri od jutranje rose. Polni energije smo se odpravili novim podvigom, nepoznanim potem naproti in se vmes ustavili na kakšni čudoviti točki, se nagledali prekrasnega jezera, naužili razgleda na okoliške mogočne hribe, mahali ljudem na "potujočih hišah" - ladjicah, ki vsako jutro vozijo turiste, željne ogleda prekrasnega samostana sv. Nauma, se najedli gozdnih sadežev in si v najbližjem naselju kupili hrano za preostali del dneva. Vsak dan je bila za večerjo pašta s tuno z različnimi zelenjavnimi dodatki, a le enkrat smo si privoščili čevapčiče. Vsaki dan smo hodili približno šest do sedem ur ne glede na sonce, dež, veter, mraz.
Ohridsko jezero in njegove značilnosti
Albanska stran Ohridskega jezera, ki meri približno 32 kilometrov, se od 56 kilometrov dolge makedonske strani razlikuje v tem, da je bolj umazana (gospodinjstva so brez čistilnih naprav, tako da odpadne snovi gredo naravnost v jezero), bolj kamnita, nerazvita, veliko je bunkerjev iz časa vladanja Hodže. Mesta so majhna, ob poti pa ljudje prodajajo ribe, da bi lahko preživeli sebe in svoje najbližje, večina avtomobilov je znamke Mercedes.
Ohridsko jezero velja za najstarejše jezero v Evropi in hkrati najgloblje jezero na Balkanu. Globoko je 289 metrov. Jezero naj bi nastalo v terciarju in naj bi bilo staro med dva in štiri milijone let. Približno 131.000 ljudi živi na obeh straneh jezera. Največja mesta na makedonski strani so: Ohrid, Struga, ki se je nekoč imenovala tudi Ehalon, kar pomeni jegulja, ter Pogradec na albanski strani. Ohrid je znan tudi po ohridskih biserih. Postopek izdelave poznata le dve družini, v katerih se tradicija izdelovanja biserov prenaša z dedka na vnuka. Gre za poseben postopek, ki ga poznajo le štirje moški v Ohridu. Za obdelavo biserov uporabljajo luske ribe plaošnice, ki živi v jezeru.
Konec poti v Strugi
Po šestih dneh in pol hoje okoli jezera smo zopet prispeli v Strugo. Polni novih doživetij in kar nismo mogli verjeti, da nam je uspelo. Ljudje, ki smo jih srečevali na poti, so nas spodbujali, nas spraševali o našem podvigu, se z nami smejali, nam piskali, se obračali za nami in strmeli v štiri pojave ter zmajevali z glavami. Nič ni nemogoče, samo verjeti moraš, da ti bo uspelo.
Vesna Velišček
Hodili smo tudi po vodi.(Vesna Velišček)