Večer, Potovanja - Ladislav Pepelnik: Ni več in manj vrednih kultur, so le različne!
Lo Mantang, glavno mesto kraljevine (Vlado Pepelnik)
Zgodba o sodelovanju se je začela leta 2006, ko je skupina alpinistov iz Maribora obiskala kraljevino Mustang v Nepalu in v tamkajšnjo budistično šolo prinesla likovne izdelke in šolske potrebščine otrok iz Osnovne šole Janka Glazerja iz Ruš. Tako je bil vzpostavljen prvi stik, sledilo je dopisovanje med vodstvoma šol in nekaterimi učenci. Leta 2007 se je porodila ideja o obisku šole v Lo Mantangu in o snemanju dokumentarnega filma o dveh učencih, ki živita v popolnoma drugačnem svetu, o sodelovanju dveh zelo različnih šol, šolskih sistemih, dveh državah, dveh različnih pokrajinah. Izbrati je bilo treba učenca, ki bo zmogel naporno pot in ne bo imel težav z domotožjem. Devetošolec Aljaž, prava pohorska korenina, je bil, kot se je kasneje izkazalo, prava izbira. Preko epošte je vzpostavil stik z učencem Tenzing Lamo, ki je njegov vrstnik. Dopisovala sta si in začeli so se snemati prvi kadri dokumentarnega filma. Najprej na Pohorju, kjer Aljaž živi, in na šoli. Hkrati pa smo se začeli pripravljati na pot. Konec septembra je snemalna ekipa s spremljevalci in z Aljažem poletela preko Katarja in Indije do Katmanduja. Človeku, nevajenemu življenja v azijskih državah, ob prihodu v Katmandu najprej zastane dih, tudi zaradi s smogom onesnaženega zraka, predvsem pa zaradi prometnega kaosa, ki vlada na ulicah. Kaj hitro te mestni vrvež posrka vase in že postaneš del večmilijonske množice, ki hiti z enega konca mesta na drugega, da si zagotovi dnevni zaslužek in s tem obrok hrane. Zdi se, kot da so vsi v Katmanduju trgovci, ki na vseh koncih in na tisoč načinov ponujajo najrazličnejše izdelke, spominke, skratka vse, kar nujno potrebuješ za vsakdanje življenje, in še več nepotrebne krame in kiča. Po dvodnevni aklimatizaciji smo se ravno v času največjega budističnega praznika, ko se je nepregledna množica ljudi valila iz mesta na podeželje z najrazličnejšimi prevoznimi sredstvi, odpravili z minibusom v dvesto kilometrov oddaljeno Pokharo, turistično mestece z letališčem, ki je priljubljeno letovišče in izhodišče za večino trekingov. Nepal ne bi bil Nepal, če nam ne bi po eni uri v nepregledni koloni vozil odpovedale zavore. "Servisne delavnice" so na srečo zelo na gosto posejane, zato zavijemo do najbližje, kjer ugotovimo, da je zavorni boben popolnoma uničen. Šofer nam mirno sporoči, da bo mogoče dobil rezervne dele, mogoče pa bomo morali nadaljevati vožnjo z drugim avtobusom. Mogoče še danes, če ne, pa jutri. Čas je tukaj brezčasen. Zgodi se prvo in čez slabe štiri ure z nadomestnim avtobusom "drvimo" cilju naproti. Vožnja je podobna izzivanju nesreče, saj smo nenehno v "škarjah" - edina komunikacija med šoferji je hupanje, ki ne preneha do prihoda na cilj. Po deseturni kaskaderski vožnji le prispemo do Pokhare. Pričakata nas lep hotel in topel tuš, da speremo s sebe vso nesnago, ki smo je bili deležni med vožnjo.
Peš proti Lo Mantangu
Po dnevu aklimatizacije se z lokalnega letališča odpeljemo v Jomson na višini 2890 m, kjer nas pričaka naših 18 nosačev, mule, konji in dva jaka, ki bodo naslednjih 17 dni naši zvesti spremljevalci, kuharji, glasbeniki, humoristi, plesalci in vodiči. Konec je udobne hotelske postelje, kopalnice. Nadomestijo ju šotor, spalna vreča, trda blazina in jutranji lavor mlačne vode za najnujnejšo higieno. Začne se vsakodnevna rutina: po zajtrku hoja do kosila, po kosilu hoja do dnevnega cilja. Nato večerja in počitek. Ker ni luči in ker nas premaguje utrujenost, se zgodaj porazgubimo po šotorih. Noči so nemirne. Zamolkli pasji lajež, kašljanje in drugi nočni zvoki v različnih tonih dajejo deseturnemu premetavanju po šotoru posebno "draž". Dnevna količina hoje obsega pet do devet ur. Vseskozi nas spremlja lepo vreme s hladnimi jasnimi jutri, sonce ves dan, neprijazen popoldanski veter ter večerna zarja, ki že ob 17. uri naznani, da bo kmalu tema. Dnevne temperature so med 15 in 18 stopinjami Celzija, ponoči pa se ohladi do -5 stopinj. Čudovita pokrajina neverjetnih barvnih odtenkov, redko posejane vasice ob potokih, topoli v čudovitih jesenskih barvah, ki rastejo samo v vaseh, kjer je zadosti vode, neverjetno okusna jabolka in breskve na višini 3500 metrov nad morjem in neskončne poti dajejo naši hoji poseben čar. Po vaseh nas pozdravljajo revni, a nasmejani ljudje, množica otrok, ki že dolgo ni uporabila vode za umivanje, noski, ki se še niso srečali z robčki, oblačila otrok, ki so le redko deležna pralnega praška, zvedave oči, ki prosijo za svinčnike ali sladkarije. Po sedmih dneh prispemo do glavnega mesta kraljevine Mustang, Lo Mantang. Upravičeno je Lo Mantang glavno mesto, saj je večji kot večina vasi, ki smo jih prečili, ima pa tudi kraljevo palačo in štiri šole. V štirih dneh bivanja smo do podrobnosti spoznali mesto in okolico.
V šoli
Seveda je bilo največje doživetje obisk šole, srečanje Aljaža z Tenzingom in ostalimi učenci in prisotnost pri obredu v templju, ki ga pripravijo samo dvakrat na leto in za posebne goste. To budistično šolo obiskujejo fantje od 3. do 21. leta. Vsi živijo v internatu, ki je v sklopu šole. Novo stavbo so postavili z donatorskimi sredstvi indijske in ameriške vlade. Glavni predmeti so nepalščina, angleščina, matematika in tibetanščina ter nauk o budizmu. Ker poteka pouk ves dan, imajo fantje prosti čas le ob koncu tedna, izkoristijo ga za družabne igre in šport. Najraje igrajo kriket in nogomet. Od novembra do marca se zaradi nizkih temperatur vsi učenci in učitelji preselijo v Pokharo, kjer je prijaznejše vreme in višje temperature. Z 21 leti fantje zaključijo šolanje in nato jih večina odide v Indijo na dodatno izobraževanje. Ko končajo "specializacijo", postanejo menihi in prenašajo svoje znanje na mlajše rodove. Budizem jim dovoljuje, da meniški stan zapustijo kadarkoli, si ustvarijo družino ali izberejo drug poklic. Šoli smo podarili 500 dolarjev donatorskih sredstev in veliko šolskih potrebščin. Ker so bili v naši ekipi tudi trije zdravniki, smo opravili tudi "sistematski pregled" vseh učencev in jim predali prepotrebna zdravila za njihove tegobe. Najpogostejše zdravstvene težave so driske, prehladi, glivična obolenja in glavoboli.
Zadnji pri kralju
Na naše veselje nas je sprejel tudi kralj. V svoji palači nas je pogostil z nepalskim čajem in dolgo kramljal o svoji vlogi in življenju. V razgovoru nam je zaupal, da mu demokratična nepalska oblast želi odvzeti kraljeve časti in krono. Ljudstvo Mustanga se temu upira in mu daje vso podporo. Dva dni po našem odhodu iz Lo Montanga smo izvedeli, da so mu odvzeli kraljeve časti in krono. Postal je državljan, enak drugim. Imeli smo to čast, da smo kot zadnji tujci opravili intervju z njegovim veličanstvom kraljem zadnje kraljevine v Nepalu. Zadnji dan obiska v mestu se z majhno skupino odpravimo na adrenalinski izlet do Tibeta. Po štirih urah hoje prispemo do meje. Prehod v Tibet nam onemogočijo vrata, ki imajo ozek prehod na eni strani in globok prepad na drugi. Neverjetna pogruntavščina, ki pa na žalost funkcionira.
Vračamo se po drugi poti, le zadnji del poti nam je že znan. Po 17 dneh smo ponovno v Jomsonu. Še zadnja noč v šotoru in jutranji let do Pokhare. Pred hotelom Thoron peak, ki je slovenski bazni hotel, si rečemo: "Končno doma." Občutke pod toplim tušem po toliko dneh je seveda težko opisati. Dva dneva namenimo počitku in kulinaričnem razvajanju. Hrana na poti je bila namreč precej enolična in vegetarijansko naravnana. Napori pa so nam tudi pobrali veliko moči in vsem nekaj kilogramov. Obiščemo še nacionalni muzej alpinizma, kjer je posebno mesto namenjeno tudi dosežkom slovenskih alpinistov. Ponosni smo lahko na vse podvige naših odprav, čeprav niso kot prve osvojile nobenega od štirinajstih osemtisočakov na svetu.
Posel je posel
V vasi Tsarang me dva kratkohlačnika nagovorita za svinčnik in bombone. Rade volje jih poklonim. Čez eno uro srečam oba junaka pred dekliško samostansko šolo in opazujem, kako prodajata moj svinčnik učenki šole za 50 rupij. Ni kaj, posel po nepalsko.
Tragikomičnost
V Katmanduju obiščem hinduistični tempelj in pokopališče. Mrtve sežigajo na grmadi, pepel pa raztresejo v rečico, ki teče mimo templja. Svojci opravijo sedmino kar na obrežju reke, ki bolj spominja na kanalizacijo kot pa na sveto reko. Ravno med mojim obiskom pripeljejo iz Indije pokojnika v leseni krsti. Množica obstopi krsto, dva sorodnika pa jo brez orodja poskušata odpreti. Prvi poizkusi so neuspešni. Od nekod prinesejo kladivo in dleto. Po slabi uri krsto le odprejo. Sledi umivanje nog pokojnika v reki in sežig. Od nekod se pojavi skupina otrok, prazno krsto spravijo v vodo, se skobacajo v njo in že se lahko začne nepalski rafting. Zmotijo jih samo mladeniči, ki nižje ob reki skozi sito spuščajo rečni pesek in iščejo morebitne dragocenosti pokojnikov.
Ladislav Pepelnik