Polet - Lovro Kastelic: To je bila razburkana in zelo razpenjena pustolovščina. Že 150. z gumijastim čolnom, raftom, smo potovali navzdol po kanjonu reke Tare.
Osmerica nas je startala nedaleč od mosta nad Đurđevića Tara. Krmar Janez in preostala posadka, na levi strani čolna so sedeli Lenart, Miša, Darja in Gad, na desni pa smo mišice napenjali Tanja, Marjan in jaz.
Začetek je bil v lagodnejšem ritmu, reka je namreč v zgornjem delu takšen ritem dovoljevala. Le tu in tam kakšna nezahtevnejša brzica, drugače pa sinje modra voda, v kateri so se lesketale krošnje dreves. Prod, ki ga je voda božala na svojem dnu, je bil kristalno jasen. Narava se je tukaj zares izkazala. Gotovo nam bo v spominu ostala serija neštetih slapov, ki so se v tankih curkih razlivali v reko. V spominu nam bodo ostale tudi ostre prepadne pečine, ki so uokvirjale kanjon in hkrati preprečevale prodor vseh sončnih žarkov. Živahno petje ptic je simboliziralo spokojnost, svobodo … območje raja. Za hip smo pomislili, da se tam v daljavi utaplja majcen ptiček. Zdelo se je, da nepremično leži na gladini. Gad ga je želel z veslom rešiti, a glej, tedaj se je ta živalca nenadoma potopila, se kot tjulenj zarinila nekaj centimetrov pod vodo in odbrzela kot delfin. Vsaj trideset metrov smo veslali z njim vštric. Potem je vzletel, mi pa smo v enakomernem ritmu nadaljevali naprej, se smejali in bili nasploh židane volje. Krmar Janez ni imel veliko dela, zdaj smo morali močneje veslati tisti na desni, le malo zatem tisti na levi. Pred brzico smo nekoliko pospešili, sicer pa se naslajali nad prvinsko naravo. Bilo je prijetno. Vsakega toliko časa je v rokah pristala pločevinka piva …, bili smo pijani od vsega lepega.
150. na ljubici
Glavno vlogo v tem resničnem filmu, ki se je odvrtel konec letošnjega junija v severnem delu Črne gore, na meji z BiH (natančneje Republiko srbsko), je imel Janez Valant, pionir ekstremnega športa v Sloveniji, začetnik raftanja pri nas, eden od ustanoviteljev Društva prijateljev reke Tare. Tara, ki s Pivo objema Durmitor, je medtem postala njegova velika ljubezen. Do leta 1990 se je po njej spustil stokrat. Maja 1981 prvič … Imajo ga za nekakšnega naslednika splavarjev iz Foče, ki so prevažali les in ljudi. Vsak spust traja dva do tri dni.
Konec letošnjega junija je, kot rečeno, pripravil 150. odpravo na Taro, kjer je bilo vselej nadvse zabavno. »Prvi dan smo prenočili v Radovan Luki. Kupili smo jagenjčka in čika Jovo ga je strokovno zavrtel na ognju,« je zapisal pisatelj in dramatik Emil Filipčič v črtici z naslovom Z gumijasto glavo po reki Tari. In tudi tokrat je bilo podobno, le da je strička Jova zamenjal Miomir, jagenjčka pa krompirček in zrezki. Ampak do Radovan Luke je bilo še daleč … Vsaj 20 kilometrov. Do končnega cilja pri Šćepan polju na črnogorsko-bosanski meji pa je bilo še več … In sicer več kot 60 kilometrov ovinkaste reke, »ljubice«, kot ji pravi Janez, ki ga je tokrat ob njegovem znamenitem in še ne popolnoma napihnjenem Zodiacu za nameček pričakala še povsem sveža in neizkušena posadka. Ta je začela tam, kjer se največ plovil zlije v Taro – pri Splavištu.
Kje si, Martin Strel?
Napetost pred premiernim zavesljajem je vse bolj naraščala. Tudi nebo je vse bolj sivelo in se oblačilo (v goste koprenaste kopalke), kot da bi nam v čim bolj dramatičnem tonu želelo dopovedati: »E, pa neće vam biti tako lako!«
V tišini smo se začeli pripravljati. Vsak je na svoj nekoliko neroden način lezel v neopren. Oprijeto oblačilo iz umetne in težko vnetljive elastične snovi, ki varuje pred mrazom (Tara je imela približno 8 stopinj C), je bilo naposled kot ulito. Tistim, ki so se nekoliko zapustili, se je zdaj natančno videlo, kje so še vse tiste rezerve, ki bi jih bilo treba v prihodnje odpraviti. Moškim so se videle prsi, ženskam … tudi, le malokomu se maščobne obloge niso vlekle v lavastih slapovih navzdol.
»Kje si zdaj, Martin Strel? Prav radi bi te videli v tem oprijetem neoprenu!« se je zaslišal ciničen medklic.
… Obleči je bilo treba le še dvoslojni anorak, čezenj rešilni jopič, za konec pa se je na glavi kot jagoda na kepici smetane znašla še obvezna čelada. Reprezentanca, ki je bila videti kot četa astronavtov, ali pa še bolje, kot četa vesoljcev v breztežnostnem prostoru, je bila pripravljena na »vzlet«. Navadno občinstvo takšen prizor spremlja s široko odprtimi usti, tokrat pa je bilo drugače … Izraelski par Itzak in Hana, ki nas je tam v prikrajku že od začetka opazoval, se ni mogel zadržati, upreti … Solze smeha so jima ob pogledu na razvrščeno ekipo neizklesanih Herkules in Herkulesov tekle v potokih. Itzak nas je fotografiral, Hana smejala … »Naslednjič greva z vami!« je dejal, medtem ko smo najnujnejše stvari, ki so bile spravljene v neprepustnih in nepremočljivih vrečah, skupaj s pijačo metali v čoln. Drugo kramo je Janezov črnogorski asistent namreč že odpeljal proti cilju …
Po dežju ... kaj drugega kot sonce
Dež je bil zdaj že vse bolj moteč, Itzak je še kar naprej fotografiral, da bi bil dramaturški lok začetka naše odprave po kanjonu reke Tare še bolj napet, se je ena nepremočljiva vrečka, natančneje vrečka modre barve, z vsemi dokumenti, denarjem in pripomočki za krpanje morebitnih nezgod na čolnu pogreznila v zemljo.
S čelad nam je teklo po obrazu, z neba je padala toča. Grmelo je in bliskalo, Janez pa je bil vse bolj živčen. »Kje je tista modra vrečka? Lovro, tebi sem jo dal!«
»Ne spomnim se nobene modre vrečke, Janez!«
»Marjan, si jo imel ti?
»Ne, Janez, pojma nimam!«
»Pa kako nimaš pojma!?« se je zdaj kot nebo nad nami razbesnel Janez.
Lenart je pohlevno, še zmeraj v nalivu, začel odpirati stvari, vrečo za vrečo, češ, nemara pa je ta skrivnostna in nepremočljiva modra vrečka povsem po naključju v kateri izmed preostalih vreč.
»Modre vreče ni!« je sporočil generalu.
Janez, besen kot ris, je zaklel.
»Kaj pa če jo je Črnogorec pomotoma vzel s seboj?« je bil končno nekdo pameten.
Nenadoma sta se (spet) prikazala angela iz Nazareta, Itzak in Hana, ki sta nas tam v prikrajku še vedno z zanimanjem opazovala. Brž sta prižgala svoj najeti avto, v neoprenu in s poveznjeno čelado se jima je pridružil še Janez in oddirkali so za Črnogorcem.
Na vso srečo pa se je Črnogorec (na poti do našega cilja) ustavil v bližnji krčmi, kjer je s pogledom na Veliki most na Tari (ki je 150 metrov nad reko) v svojem počasnem slogu, »polako«, srkal svojo najljubšo pijačo. Seveda je imel pri sebi tudi našo tako iskano modro vrečko.
Janez je bil zdaj spet zadovoljnejši. Pravzaprav je bil videti vesel. S svojimi wayfarerkami, znamenito modro čelado, šiltom pod njo, okoli vratu pa bojda še bolj znamenitim fluorescenčnim tulcem je zmagoslavno prinesel iskani predmet. Suvereno ga je zalučal v čoln in kot petelin zakikirikal: »Gremo!«
Nebo se je v tem trenutku kot v najlepših zgodbah razjasnilo. Durmitorske vršace je oplazilo sonce. In ni prenehalo sijati.
Avtoriteta je (tudi) počivala
Po približno pol ure uživaškega veslanja brez težavnejših ovir sem spet pogledal nazaj proti krmarju. Tudi tokrat ni veslal. Prepuščal se je sončnim žarkom in se tu in tam naslajal nad našo neukostjo. Hierarhija je bila zelo očitno vzpostavljena: avtoriteta je počivala in poučevala. »Naj imajo tudi tisti, ki so prvič na Tari, kaj od Tare!« si je najbrž mislil človek, ki se je tod spustil že 150-krat. Povsem dovolj, da smo ga tudi zaradi tega še bolj spoštljivo spremljali in poslušali. Od veteranov, prežetih z zvrhano mero izkušenj in racionalnosti, se je kajpak treba učiti.
Janez pa se je kljub svoji ležernosti izkazal za pravega kapitana, ki je odkrmaril kot v svojih najboljših časih. Varno in premišljeno. Zunaj čolna se zdi manj zanesljiv, v čolnu pa je povsem domač. Njegova žlica je veslo, postelja krma, televizor pa narava, ki polzi mimo. Z Marjanom Podstudenškom, ki je bil na Tari že četrtič, sta bila kot brata z istimi pljuči. Čerem sta se izogibala z istimi očmi, Janez na krmi, Marjan na premcu. Povsem mirno in edukativno sta usmerjala preostale – »magarace«, veslače na galeji, ki so se še posebno naslajali nad fantastično naravo, začinjeno z mnogimi detajli še iz časov turških vdorov (razpadajoči žičnati mostovi, denimo, ki so danes le še ostanek nekega zgodovinskega trenutka).
»Poglej jo, na levi, Ljutico!« se je med različnimi šumi zaslišal Janezov glas. Ekipa se je kot v prvem razredu obrnila na levo. Ljutica je sicer največji Tarin pritok, a dolg samo 170 metrov. To je tudi najkrajša reka v Evropi. To pa še ni vse, s 1000 litri vode na sekundo je tudi najizdatnejši in najmočnejši izvir na stari celini!
»Leva stran! Močneje!«
Potem se je začelo … »Akcija!« je zavpil krmar. »Naredimo pirueto!« Ena stran čolna je začela veslati v nasprotno smer, druga pa v pravo. 1 – 1 = 0, kar na vodi pomeni obrat. Spoznali smo tudi rolo. »Pazi, rola!« je bil zdaj glasnejši Marjan. Rola je namreč ena izmed oblik vrtincev, ko se voda vrtinči kot centrifuga pri pralnemu stroju in navadno ne izpusti tistega, kar potegne vase. Tokrat smo bili vendarle premočni ali pa je bila rola presramežljiva in ni pokazala vsega, kar zmore … In zdaj se je spet bližala brzica … »Pospešimo!« je ukazal, pred rolo je treba namreč napeti vse mišice, saj mora biti čoln hitrejši od toka … Potem pa je poveljevanje prevzel Marjan: »Veslamo enakomerno!« Čez nekaj sekund pa: »Leva stran močneje!« Najlepši ukaz je bil: »Pavza!« Med odmori, ko smo se neobremenjeno prepuščali rečnemu toku, smo izvedeli, da je Janez v vseh teh letih le dvakrat izpustil Taro. Leta 1992 in 1993, ko so tod naokoli divjala človeku nerazumljiva grozodejstva. A k »ljubici« se je Janez moral vrniti, pa čeprav včasih zelo nenavadno. »Sredi zime in smučarske sezone smo na veliko presenečenje smučarjev, ki so se ravno spuščali po Savinem kuku, brzeli z raftom po stezi navzdol. Od zgornje postaje žičnice pa do dna. Potem pa v kombi in po Tari do cilja.« To je bilo leta 1991. Leto kasneje so z gumenjakom celo pomagali pri gradnji motela v Radovan Luki. Zvozili so za tono gradbenega materiala. Janezova ekipa je priredila na Tari tudi prvo tekmovanje v raftanju, vsa njihova prizadevanja pa so dosegla vrhunec lani, ko so na Tari priredili prestižno svetovno prvenstvo.
Veliki finale
Na poti do cilja smo se hladili še v občudovanju Sige Bajlovića, slapov, ki so se začeli nenadoma, izza ovinka, v neštetih curkih razlivati po strmi pečini. Na najožjem predelu Tare je štrlel Lazin kamen, s katerega so se najpogumnejši upali vreči v vodo. Tam je bilo samo štiri metre širine, zato pa je bilo pod nami najgloblje. Ponekod so se zaradi nižje vode razkrivale korenine mogočnih dreves, orhideje so cvetele na pečinah. Iz vode so tu in tam razigrano skakali lipani, meglice, ki so se valile nad gladino, pa so poskrbele za pravljično kuliso.
Kmalu po Brštanovici so na svoj račun prišli tudi največji adrenalinski navdušenci. Zadnjih 10 kilometrov plovbe je namreč res zahtevnih. Rol, kolikor hočete, brzic prav tako, valovi vsaj po meter in pol. Obrazi so bili popolnoma zaliti, srce je trepetalo, mišice se napenjale. Janez je prerazporejal posadko, nekajkrat vstal, opaziti je bilo, da mu ni vseeno. Na veliki preizkušnji so bile roke, ki so iz zavesljaja v zavesljaj postajale vreče cementa, v bokih je trgalo. A to je bil veliki finale v pravem opernem slogu, ko moč glasbe naraste, ko se razlije, dramatika, kot jo lahko zriše le narava; kri in solze, veselje in radost.
Lanski svetovni prvaki so isto dolžino, od Brščanovice pa do Šćepan polja, preveslali v 48 minutah; mi smo v cilj prišli s polurno zamudo.
Na koncu smo si zadovoljnih obrazov podali roke.
Vse pa se je končalo na nikogaršnji zemlji, med Črno goro in BiH. Vmes teče Tara …
Črnogorska lepotica.