Zvonček (1927) - Josip Turen: Zadnja postaja gorenjske železnice v Jugoslaviji je le neznatna, zapuščena kolibica, ki nosi napis »Planica«. Otožna je okolica okrog in okrog, kakor da žaluje v težki bolesti.
In ni čudno. Niti par korakov od postajice je že laška meja, od koder se ti porogljivo reže naši največji sovražniki — Lahi. Žalost zapeče tudi tebe v srcu, da se obrneš po kolovozni poti proti smrekovemu gozdu, proti skalnatim, visokim in s snegom posutim goram, ki kipe na obeh straneh dolinice v jasno planinsko nebo.
Ko prehodiš molčeči gozd, stopiš na planotico, ki je vsa divja, s skalami in prodom zasuta. Divje kipi na obeh straneh orjaško, razsekano, razrito skalovje, koder raste le tu pa tam pokvečen, pritlikav borovec, ki mu neprestano groze divji plazovi, da ga odnesejo v dolino. Na levi štrli proti solncu zapuščeni Vitranec (1631 m), dom pravljičnega sodnika, ki domuje pod vrhom v Črni lopi. Vitranca se drži divji Ciprnik in Sleme (1911 m); tik za Slemenom pa raztegnjeno stoji snežna, ogromna Mojstrovka (2332 m). Dolinico zapira z navpičnimi stenami orjaški Jalovec (2643 m), čigar vrh se ostro dviga iznad širnih snežišč. Na desni se razteza kraj vse dolinice škrbasta Ponca (2272 m), polna divje planinske krasote.
Prebredli smo gosti gramoz in smo izstopili kar nenadoma na širno, zeleno planino, ki sega skoro do samih snežišč pod Jalovcem. Planina je samotna in zapuščena; le tam sredi stoji osamljena, napol zidana bajta, ki je pa brez prebivalcev. Smrtna tišina se razprostira nad vsem zagorskim svetom. Le od nekod z desne strani prihaja zamolklo, težko bobnenje, podobno oddaljenemu gromu. In gremo za tem bobnenjem in pridemo do gorskega potoka, ki se vali kraj planine med skalovjem in razmetanim kamenjem. — »Sava, Sava!« zakličemo veseli in se napotimo po strmi stezi, ki nas vodi med pečinami in po pečinah kvišku tik ob gorskem potoku, bobnečem preko visokih skal proti dolini. Splazimo se skozi razpoko in kar nenadoma stojimo na gladki skali kraj vrelca, ki bruha iz ozke razpoke svojo ledeno mrzlo, sinjo vodo. — Tu je izvir Save, naše zveste Jugoslovenke, ki se niti za ped noče dotakniti tujega ozemlja. O, in že zaradi nje izvira je Planica slavna in bi bila dolžnost vsakega Jugoslovena, da poroma k zibelki naše najmilejše, najzvestejše Jugoslovenke.
Ko se zadosti nadivimo Savinemu izviru, se splazimo nazaj na planino. Tam pa se udobno zleknemo po trati in motrimo strašno, a vendar veličastno skalovje naših snežnikov, ki so bili vedno in bodo večno naša last. Prijetno nas ogreva solnce; nebo se smeje nad nami v najčistejši planinski boji; večni sneg se leskeče pred nami in krog in krog tišina, ki jo zmoti le tu pa tam hripavi krik samotnega jastreba preganjajočega se med nemim skalovjem. In le enkrat ali pa dvakrat zagledamo čredo divjih koz, ki se je pripasla skoro tik do nas. A mahoma nas zagleda — presunljiv brlizg . . . in vsa čreda izgine kakor veter med skalnatimi razpokami. No, nam ni dosti mar za divje koze; s čvrstimi grli zapojemo našo pesem. In pesem odmeva od skale do skale in kar nenadoma grmi po vsej dolinici, kakor da jo poje tisoč glasov. Pa je le jek, ki se odbija stoglasno od nemih sten, ki so oživele, kakor da jih je prebudila naša pesem iz tisočletnega zakletja.
Bratci, ko pride pomlad ali poletje, hajdite v Planico! Nikomur ne bo žal in nikogar ne bo več sram, da še ni videl zibelke najzvestejše Jugoslovenke — naše divne Save!