Za uvod: A bo šlo?, potem pa Aretacija na Ljubeljski Babi ...
Intervju: Nives Meroi in Roman Benet - Naša smer: Okol’ r’t u aržet
Planinski vestnik – avgust 2007
Vsebina – Članki
Uvodnik
»A bo šlo?« - Mateja Pate
PLANINSTVO
Aretacija na Ljubeljski Babi. Borut Mencinger
Nekaj gorniških s priokusom po vojski. Tone Wraber
Kako iz malega raste veliko. Darja Grad
Osvajanje Babe. Miro Ličof
Slikarjeva pot. Rafael Terpin
Zgodovina organiziranega planinstva v Baški grapi. Olga Zgaga
Camel Trophy pod Storžičem. Dušan Škodič
Ostanki dneva. Marjeta Štrukelj
Stenar čez Sovatno. Matej Bulc
Tudi v planinah je najlepše v dvoje. Aleš Tacer
Pasang Tamang. Tone Škarja
Pod polnočnim soncem. Marjan Bradeško
Je vid’la še Švajca visoke gore. Gregor Lobe
Mont Blanc. Miran Jenko
Poletne sanje v ledu. Arnold Lešnik
Chachani. Tone Planinšek
INTERVJU
Hoditi je misliti. Mateja Pate
NA TURO
Kalvarija čez Mlinarice. Vladimir Habjan
Ture nad Kotom. Andrej Stritar
GALERIJA
Voda. Teja Logar
NAŠA SMER
»Okol’ r’t u aržet« . Blaž Stres
NOVICE IZ VERTIKALE
LITERATURA
PISMA BRALCEV
NOVICE IN OBVESTILA
Kako poznamo naše gore? Andrej Stritar
Uvodnik
»A bo šlo?«
Lansko zimo me je med hojo s smučmi v sveže pobeljeni breg mimoidoči planinec, medtem ko si me je dobrodušno ogledoval, takole nagovoril: »Zdaj pa gre, a ne, ko so posuli s peskom, ha?« Hmm … marsikaj sem že slišala iz planinskih ust, kar naj bi bilo smešno ali pa vsaj zabavno, toda ob takih »štosih« se vedno znova vprašam, na kakšni ravni je slovenski planinski humor.
Prepričana sem, da se s tem milo rečeno specifičnim humorjem prej ali slej sreča vsakdo, ki zahaja v gore. Zdi se, da pravega planinca ne naredi le planinska oprava, marveč predvsem svojevrstni humor, ki ga prav širokogrudno deli z vsemi mimoidočimi. Če ne duhovičiš, preprosto nisi pravi planinec. Nekako tako, kot nisi pravi Slovenec, če ne stojiš vsaj enkrat na vrhu Triglava. Ta del slovenske planinske folklore mi ni bil nikoli prav jasen. Vljudnostno kramljanje ob naključnem srečanju v visokogorju, kjer je »dovoljeno vse«, po navadi hitro preide na ponesrečene puhlice, na katere se je dostikrat težko pametno odzvati. Za najpogostejšo – »A bo šlo?« – se že najde bolj ali manj standardna izbira odgovorov: »Bo, bo«, »Mora gret"«, »Če ne, bomo šli pa dol«. Včasih se vprašam, zakaj večino planincev, ki jih srečamo, zanima isto: a bo šlo …? Jasno, da bo šlo, saj zato pa gremo, da gre! Ali pa sem nemara vsakič, ko »fašem« to vprašanje, videti, kot da bi bila na koncu svojih moči?
Nekoč me je med korakanjem po ozki gazi dohitela četica hitronogih planincev v najlepših letih. Ker nerada stojim ljudem na poti, sem se kaj hitro spravila vstran. »Ne, ne, ne daj se motiti, kar tako naprej!« je kriknil kolovodja. Slišalo se je kot »saj nam malo počasnega tempa ne bo škodilo«. Rahlo zoprno sem revsknila: »Na živce mi gre, če mi kdo hodi za ritjo!« Kolovodja pa: »No, no, tudi to bo minilo ...« No, to se je pa slišalo kot »še prekmalu se ti bo zdelo zelo fajn, če bo sploh kdo hotel gledati tvojo rit«. Med vsesplošnim hehetom so odkorakali naprej.
Dlje časa kot traja pomenek z mimoidočimi, več je priložnosti za »izjave leta«. Eno takih sem imela priložnost slišati nekega poletja v zamejskih gorah. Če smo že v domačih gorah rojaki nemalokrat naveličani drug drugega, v tujih veliko hitreje navežemo stik. S soplezalko sva ravno delali načrt za naslednji dan, ko sta naju ogovorila starejši in mlajši planinec. Precej gostobesedna sta bila in tako smo kar nekaj časa kramljali tam pred kočo, preden sta se začela odpravljati proti dolini. Mlajši je že skoraj izginil okoli vogala, starejši pa je še kar mencal – kot da bi mu kaj manjkalo, kot da bi moral še nekaj opraviti, dokončati, preden gre. Pa je mimo nas pristopicala ena izmed kokoši, ki jih je oskrbnik redil tam za kočo. Najinemu sogovorniku je zasijal obraz, pomignil je proti kuri in s pridihom nekakšnega zarotniškega zmagoslavja napol vprašal, napol povedal: »A tole je pa planinski orel, a?« Potem se je, vidno zadovoljen s svojim dovtipom in z lepo zaokroženim srečanjem, lahkega srca poslovil od naju.
Bolj ko premišljujem, bolj simpatičen in skoraj primeren se mi zdi tisti zlajnani »a bo šlo«. Pa vendar – mar res ne moremo shajati le z običajnim prijaznim pozdravom in, če ne gre drugače, z vedno priročnim stavkom ali dveh o vremenu kot »dolinski« ljudje?
Mateja Pate