Večer, Šport - Vasja Košti: Ptujčanka Mina Markovič - najboljša športna plezalka sveta v letu 2011.
Za Mino Markovič, 24-letno študentko psihologije, je izjemna sezona. Šest zmag na tekmah svetovnega pokala v težavnostnem plezanju, ena v balvanskem ter skupni zmagi v seštevku svetovnega pokala v težavnosti in kombinaciji. Uspešno leto je Ptujčanka, ki zadnja leta zaradi študija psihologije živi v Ljubljani, zaključila minuli konec tedna z zmago na državnem prvenstvu v Kranju.
Po vseh uspehih so vas novinarji verjetno kar okupirali.
"Ja, dala sem kar nekaj intervjujev novinarjem iz Slovenije in tujine. Prav danes (z Mino smo se pogovarjali minuli petek, op. p.) sem si rekla, da si dopoldne glede tega vzamem prosto. Pa sem opravila tri intervjuje po telefonu in enega po elektronski pošti. Še dobro, da si nisem načrtovala česa drugega."
Kako ste prestali ta pritisk medijev?
"Te stvari moraš urejati sproti. Se navadiš. Na začetku leta, ko sem dobivala klice, sem odgovorila kasneje. Pa sem videla, da to, če odgovoriš na klic dve, tri ure kasneje, ni dobro. Zdaj res poskušam vse takoj 'poštimat'."
Popolnoma profesionalen odnos do medijev torej.
"Saj se navadiš. Veš, da je to dobro zate in v dobro športa. Tudi za medije. Tako si tudi ustvarjaš ime. Če nekomu ne odgovoriš pet dni, te naslednjič ne bo poklical in o tebi ne bo ničesar objavljenega."
Ko je zaključen krog športnik-uspehi-mediji, je verjetno lažje tudi dobiti pokrovitelje. Kako je s tem v plezanju?
"V glavnem smo osredotočeni na plezalne sponzorje. Težko je dobiti še koga zunaj tega kroga. Za kaj takega smo premalo prepoznavni. Pri plezalnih sponzorjih je predvsem v Sloveniji problem, da imamo premajhno tržišče. Ni velikih firm, ki bi imele interes prodirati k nam. Velike firme so v Sloveniji že tako poznane in bodo opremo vsekakor prodale. Mala podjetja pa se raje osredotočijo na večje države. Tam se jim bolj splača oglaševati."
Je plezanje v medijih v tujini bolj popularno kot v Sloveniji?
"V splošnih medijih in recimo nacionalnih revijah se pri nas to razvija in napreduje. Toda v tujini je tega neprimerno več. Informacije objavljajo sproti in več jih je."
Tekmovalci iz tujine verjetno zaslužijo več od vas. Ste se o tem kdaj pogovarjali s svojima konkurentkama zadnjih let - Avstrijko Angelo Eiter in Korejko Jain Kim?
"Za Angelo vem, da ima s sponzorji zelo dobro urejene odnose. Če pogledate Kimovo in njeno število sponzorskih našitkov, pa ugotovite, da je v dokaj podobnem položaju kot jaz. Je pa tudi odvisno od tega, koliko sam vlagaš v to in kaj ob plezanju še počneš v življenju. Za Kimovo vem, da je že doštudirala in dela magisterij. Tudi jaz končujem študij. Angela ali recimo Natalija Gros, ki se prej študiju nista toliko posvetili, sta bolj popularni. Uspelo jima je pridobiti vsaki svoj zaščitni znak in sponzorje. Kimova recimo lahko stroške poravnava s sponzorjem North Face. Njena družina je v Koreji zastopnik te znamke, imajo tudi svoj plezalni center. Slovenci smo v boljšem položaju kot Američani. Tam tekmovalno plezanje in svetovni pokal nista razvita. Kljub temu pa imajo dobre tekmovalce. Ko si pri nas enkrat izbran v državno reprezentanco, ti zveza krije stroške potovanj in omogoča tekmovanja."
Nekatere panožne zveze v Sloveniji tekmovalce tudi štipendirajo.
"Tega v plezanju ni. V srednji šoli sem imela športno štipendijo. Ko je pretekla, pa je, kljub temu da sem imela takrat boljše rezultate, ni bilo možno podaljšati. To so zadeve Olimpijskega komiteja Slovenije. Plezanje še ni uvrščeno med olimpijske športe. Tudi z naslovom svetovnega prvaka še ne izpolniš vseh kriterijev. Pri nas je za plezalce sicer nekaj delovnih mest v vojski in policiji. V nasprotju z drugimi tremi uspešnimi slovenskimi plezalci - Natalijo Gros, Majo Vidmar in Klemnom Bečanom - mi še ni uspelo priti v službo. Kar mi glede na moje rezultate ni povsem jasno. Vem, da se pravila spreminjajo, ampak ..."
Niste edini, ki ima take težave. Veslač Gašper Fištravec je že nekaj časa na vrhu spiska čakajočih. Službe še vedno nima in pri 24 letih resno razmišlja, da bi sklenil športno kariero. Po drugi strani sta v državni službi Dejan Zavec in Tina Maze.
"Mislim, da si taki športniki definitivno zaslužijo mesto v vojski in policiji. Pri tem jih popolnoma podpiram. Poznam pa nekaj drugih imen, ob katerih kar malo čudno pogledam, ko zvem, da so v službi v vojski."
Ampak Mazejeva in Zavec z nagradami in s pokrovitelji zaslužita toliko, da take službe niti ne bi potrebovala.
"Vseeno se mi zdi prav, da jim država na tak način ponudi podporo. To se mi zdi bolj kot gesta. Da država to pozitivno obravnava in pokaže neko spoštovanje. Ne vem sicer, koliko zaslužita, verjetno pa res toliko, da te službe ne bi potrebovala. V plezanju pa se z nagradami ne da preživeti. Tudi če si v svetovnem vrhu, kot sem letos jaz."
Kolikšne so sploh nagrade na tekmah svetovnega pokala?
"Za zmago okoli 2500 evrov. Nagrade so do šestega mesta. Če si šesti, dobiš 200 evrov. Če si celo sezono na tekmah šesti, kar pomeni, da si še vedno vrhunski plezalec, v celem letu dobiš tisoč dvesto evrov. To ni dovolj niti za letalsko vozovnico na Kitajsko."
V otroških letih ste se ob plesu in gimnastiki ukvarjali tudi s tenisom. Tam lahko v pičlih dveh tednih zaslužiš tudi milijon evrov.
"Če bi gledala samo na denar, bi se verjetno ukvarjala z drugim športom. Ampak ne plezam zaradi denarja, temveč ker v tem uživam in nadgrajujem samo sebe. Plezam zase in za svoj užitek."
Za vami je najuspešnejša sezona doslej. Kako se boste motivirali za naslednjo?
"Motivacije je veliko. Vem, da lahko v plezanju še na veliko področjih napredujem. V fizični pripravljenosti, tehniki, pripravi na tekmo in odnosu do plezanja. Ta napredek mi je izziv. Možnosti so neomejene. Se mi zdi, da boljši ko si, več svojih napak odkriješ. Konkurenca v svetovnem pokalu je tako močna, da ne smeš niti najmanj popuščati. Vem, da Kimova, ki mi je trenutno najbližje, do drugega leta ne bo popustila. Če želim nadaljevati v takem tempu, se bom morala zelo kakovostno pripraviti."
V nekaterih športih je pripravljalno obdobje za športnike pravo trpljenje. Kako je v plezanju?
"Navadno mi vsi pravijo - zdaj je mrtva sezona, zdaj pa boš do tekem lepo doma počivala. Večini ni jasno, da je zimski in pomladanski del glavnina tega, kar narediš v celem letu. Treba je delati pametno in načrtovati dobro pripravljenost za takrat, ko je to pomembno. Med sezono so rezultati taki, kot so. Praktično si tekme sledijo vsak konec tedna. Časa za trening ni veliko. Lahko le še piliš finese in tempiraš formo na določeno tekmo."
Čemu s trenerjem Romanom Krajnikom v pripravljalnem obdobju posvečata največ pozornosti? Vzdržljivosti, moči, eksplozivnosti?
"Vzdržljivosti in tehniki. Prej sem plezala in trenirala sama in sem imela specifično tehniko. Ta mi je sicer dala veliko moči, ampak je nisem znala najbolje izkoristiti. Zdaj se učim, da bi pri plezanju uporabila moč, ki jo imam. Moč tudi zelo hitro pridobim, za vzdržljivost pa moram narediti več kot preostale tekmovalke."
Plezalke morate imeti močne roke in noge. Koliko sklec lahko naredite zapored?
"Težko bi rekla. Nekih osebnih rekordov ne vodim. Številka pa je kar velika."
Paziti morate tudi na prehrano. Kak kilogram več se v steni hitro pozna.
"Gotovo se pozna. Doma smo vedno jedli precej zdravo. Brez kakšnega 'junk fooda', ocvrtih jedi in podobnih stvari. Že od malega sem navajena jesti zdravo hrano. Doma sem dobila dobre temelje in pri prehrani nimam večjih težav. Med sezono pa predvsem težavnostno plezanje hitro pobere kak kilogram ali dva."
Kaj pa na drugih področjih? Se morate zaradi plezanja odreči veliko stvarem?
"Rekla bi tako. Plezanje in ljudje, ki so v tem športu, so okolje, v katerem živim. Ni odrekanja. V bistvu mi je v veselje, da lahko to počnem. In dobim še nagrade v obliki potovanj, tekmovanj, kdaj tudi kakšno denarno nagrado. Nagrada je tudi to, da v življenju počnem to, v čemer res uživam."
Vasja Košti