Delo, Trip – Špela Žabkar: Najbolj priljubljen hribček Kranjčanov je Jošt
Delo, četrtek, 16. avgusta 2007
TRIP
Sveti Jošt nad Kranjem in še malce Šmarjetne gore
Po koreninah in mimo krokodilčka
do zbledelega podpisa dr. Prešerna
Najbolj priljubljen hribček Kranjčanov je Jošt, kamor vodi veliko poti: Sodarjeva, gobarska, borovničeva in še katera – Joštarji so tisti, ki se v knjigo v enem letu vpišejo vsaj 60-krat
Kranjčani imamo kar dva: enega malce nižjega od hišnega hribčka Ljubljančanov, drugega nekoliko višjega. Prvega, Šmarjetno goro (646 m), imamo tako za spotoma, ko nam je po službi in pred mrakom ostala le kratka urica za rekreacijo. Na drugega, bolj obleganega, se po dosti poteh, predvsem pa ob lepih dneh, vzpne veliko domačinov. Najgloblje zarezana pot na Jošta (845 m) je vsekakor Sodarjeva. Vzpon po njej traja približno pol ure.
Sodarjeva pot se začne tik ob cesti, speljani vse do le ob ponedeljkih zaprtega Doma na Joštu. Po uvodnem klancu, ki predvsem kolesarjem hitro pove, koliko kondicije premorejo, je navadno parkiranih največ avtomobilov. Strm je začetek Sodarjeve, ki kot široka gorska avtocesta vodi najprej po koreninicah, nato sledi prihod na jaso, ki se kmalu spet, nekoliko ožja kot na začetku, prevesi v gozd.
Na približno pol poti najdemo ostanke krokodilčka. Takšne oblike je bilo v moji mladosti deblo, ki je stalo ob poti. Zdaj lahko njegove obrise spozna le oko z veliko domišljije, otrokom pa starši povedo, kakšne vrste žival je včasih »strašila« tod okoli. Od krokodilčka do vrha ni več daleč. Lahko jo ubereš kar naravnost v strmi breg, če pa se odločiš za desno, bo pot nekoliko daljša, a manj strma.
V zadnjem letu se mi je bolj kot opisana priljubila pot nad pševsko šolo. Res, da je treba skoraj pol Jošta prehoditi po cesti, a ko se nad šolo cesta odcepi v gozd, ravno prav strma pot v trenutku izbriše dolgočasno sivino že prehojenega asfalta. Domačini iz Stražišča, nad katerim se vzpenjata obe kranjski hišni vzpetini, vedo še za druge poti. Nekatere se začenjajo v Besnici, druge v Stražišču, tretje vodijo čez sosednje hribčke. Večina nosi zanimiva imena, kot sta gobarska in borovničeva pot.
Brez dvoma Jošt najbolj pritegne ob prazniku dela, kjer je vsako leto tradicionalno kranjsko kresovanje. In brez dvoma je najlepši, ko ... Hm, težko je dokončati ta stavek. Najlepši je, ko hoja iz tebe potegne težke misli. Ko se nad Joštom naredi čudovit sončni zahod. Ko hrib osvojiš v prijetni družbi. In vsakič, ko med hojo po razgledni poti vidiš Kranj kot na dlani.
Poleg že omenjenega doma je na vrhu še baročna cerkev sv. Jošta, katere notranjost so obnovili pred petimi leti. Pod podobami je v notranjosti cerkve skrit tudi komaj viden podpis dr. Franceta Prešerna, ki je s prijatelji kar pogosto hodil sem gor. Tudi Janez Evangelist Krek, ki ima na cerkvenem pročelju spominsko ploščo, je pred prvo svetovno vojno večkrat prišel na vrh. In še zdaj med mimohodečimi nemalokrat opaziš katerega od znanih Gorenjcev.
Tisti, ki jim hoja pomeni način življenja, se v domu lahko vpišejo v knjigo. Pravzaprav imajo tri: eno za »navadne« pohodnike, druga je joštarska, tretja poštarska (namenjena predvsem upokojenim poštarjem). Za vpisovanje v joštarsko velja precej izpopolnjen sistem: sprva se je treba 30-krat vpisati v navadno, zeleno knjigo, šele nato lahko začneš avtograme puščati v joštarski knjigi. Joštarji so tisti, ki se vanjo v enem letu vpišejo vsaj 60-krat.
Špela Žabkar