Obalno planinsko društvo Koper - Neli Trbovc: Šavrinsko gričevje v sebi
skriva mnoge zapuščene in obnovljene poti in stranpoti, ki popotniku zbujajo spomine na tukajšnjo preteklost in življenje.
Pospremljeni z burjo in soncem, opremljeni s kapami in z dobro voljo, smo se planinke, planinci Obalnega planinskega društva in naši gostje iz Gorenjske in Ljubljane, zadnjo nedeljo v januarju odpravili na zanimiv, razgiban „potep“ po gričih in dolinah, bližnjega istrskega zaledja.
Ko se pripelješ iz Vanganela, po serpentinasti cesti, do Marezig, imaš občutek, da si dosegel najvišjo točko hriba in da, tam zadaj, ničesar več ni. Toda, kmalu ugotoviš, da si bil v krepki zmoti. Blizu cerkve slediš tabli za Truške, po ozki cesti , ki vodi rahlo navzdol, na drugo stran, slediš ozki cesti do razpotja, kjer so table za vasi oziroma zaselke, ki se odpirajo pred teboj: Bočaji, Gonjači ... in nadaljuješ po še ožji cesti do Trseka, za katerega doslej, morda, nisi še slišal, vendar je bilo tu naše izhodišče.
Zbralo se nas je zares lepo število, petinpetdesetih planincev, skupaj z vodniki , kar je za zimski pohod skoraj rekordno. Iz Trseka smo se napotili v smeri proti Truškam, skozi gozd v dolino potoka Dernarnika, se povzpeli proti zelo lepo urejeni vasici Bočajem in Kortini, nadaljevali proti Truškam in Gonjačem, od koder smo se ozirali za, daleč za nami ležečim Trsekom na vrhu griča. Pa spet spust ob Truškem potoku, do Vruje in struge Dragonje, ki se je s spremenjeno pokrajino po zadnji poplavi razkazovala v vsej svoji skriti moči. Tudi na drevesih in okoliškem rastju so bile sledi več kot meter visoke deroče vode pred dvemi leti. Sedaj je bila struga precej suha, da nismo imeli težav pri prečkanju.
Hodili smo čez drn in strn, odpirale so se doline, dvigali griči pred nami, občudovali smo prostranstva te zanimive pokrajine s terasami, ki so bile nekdaj vse obdelane, sedaj pa so poraščene z borovimi in listnatimi gozdiči, ponekod celo s kostanji, nizkim rastjem, brini in brnistro, prepredene z več potoki in pritoki Dragonje. Tu in tam smo prišli do zanimive zapuščine preteklosti, starih mlinov, podrte hiše, ostankov zidovja starega mostu, ki so pri marsikomu vzbudili kakšno misel ali pripoved iz bližnje preteklosti.
Iz doline Dragonje smo se povzpeli na najvišjo točko pohoda, vas Žrnjovec, se oddahnili pri Belvedurju in se naužili razkošnih razgledov po prostranih gričih s soncem obsijanih. Pot smo nadaljevali proti vasi Trsek, kjer smo jo tudi sklenili.
Ozirali smo se po prehojeni poti in z začudenjem ugotavljali, kako daleč na drugem hribu smo pred kratkim bili. Čeprav vzponi ne spusti niso bili zahtevni, le od dvesto do največ štiristo metrov nadmorske višine, smo opravili lepo, razgibano pohodno turo, na kateri smo se, skupaj s postanki in v prijetnem druženju ter obujanju spominov na preteklost, zadržali kar sedem ur. Obenem smo tudi ugotovili, da bi se na tej, sicer lahki, a dokaj razgibani poti, sami, brez vodnikov, bolj težko znašli
Nekoč so tod hodili v mline, mi pa zdaj v planine.
Neli Trbovc