AO Železničar: Ker nam je slabo vreme odplaknilo plane po Dolomitih in smo se ...

... predčasno vrnili domov, sem preostanek dopusta želela nameniti plezanjem v domačih hribih.

V petek, 14. 7. 2023, sva z Marušo plezali Skrito veselje (V-/III-IV, 190 m) v Brani. Smer je nastala konec junija, avtorja pa v nadrobnem in zelo uporabnem prispevku obljubljata dobro do odlično skalo, kar naju je seveda takoj prepričalo, da smer tudi sami splezava. Na večno zoprni poti na Kamniško sedlo so po naju tekli potoki znoja, Brana pa je bila skrivnostno zavita v oblake, zato sva malo dvomili, ali bova smer lahko sploh splezali. Druga ovira, na katero sva naleteli, so bili štirje radovedni kozorogi, ki so nama sicer nakazali vstop v smer (dva sta imela tam dvoboj), ampak se iz prvega raztežaja nikakor niso želeli umakniti. Ko so se le umaknili, je žreb določil, da prvi ogrevalni raztežaj pripade Maruši, jaz pa sem se z naslednjim raztežajem lotila detajla smeri, v katerem sem našla nekaj več klinov od omenjenih dveh. Ker smer v detajlu precej vijuga, sem si pridelala veliko trenja in z naporom le priplezala do naslednjega sidrišča. Sam raztežaj je sicer lep in ga odlikuje dobra skala, stopi in prijemi. Najlepši del smeri od vseh pa se nama je zdela pokončna zajeda v predzadnjem raztežaju, prav tako z odlično skalo. Sama smer je enostavno sledljiva in naju je res navdušila. Izstopili sva ravno ob čudovitem sončnem zahodu, sestopili pa sva v temi.

Dan kasneje sva s Klemnom oba prvič plezala v Severni triglavski steni, smer Skalaška z Ladjo (V+/IV, 1000 m), kar je že bilo opisano v ločenem prispevku. Dolga tura ampak zelo lepa smer!

Po enodnevnem premoru od hribov se nato po službi z Marušo odpraviva v NŠG, kjer splezava Juševo smer (VI/IV-V, 180 m). Začetek je tako krušljiv, da sva po prvem raztežaju že skoraj obupali in abzajlali, ampak je nato drugi raztežaj nekoliko popravil vtis-frikovsko navrtana kompaktna plata z majhnimi prijemi, ki je tudi najlepši del smeri. V nadaljevanju naju smer ni pretirano navdušila in ker se križajo številne smeri, sva veliko časa izgubili v iskanju pravilnih prehodov. Izstop je prav tako podrt kot vstop, sestopili pa sva ponovno v najinem stilu-po temi.

Z Jelenkotom sva ob dveh različnih priložnostih napadla Zahodne Julijske Alpe, in sicer stene nad Riffugio Corsi. Parkirala sva blizu parkirišča za Jerebico in se po sprva gozdni poti odpravila proti koči. Pot je zlasti v drugem delu zelo lepa, saj preči številne potočke in tolmunčke.

Konec julija sva plezala v Beljaškem stolpu, smer Via Weiss (IV/III, 350 m). Smer poteka večinoma po zajedah, kaminih in platah, ki jih prekinjajo lažji odseki v obliki polic. Ker je prejšnjo noč deževalo, so bili kamini mokri, kar pa ni oteževalo samega plezanja-smer je namreč lahka, pa tudi opremljena je dobro in ima navrtana sidrišča. Plezala sva 3,5 ure, sestopila pa sva kar po smeri v kombinaciji hoje po policah in abzajlanja po bolj strmih odstavkih.

Tri tedne kasneje sva se odpravila v Innominato, smer Donda-Rossi-Steffe (IV, 560 m). Smer poteka večinoma po kaminih, z vmesnimi travnatimi prekinitvami. Smer je pretežno neopremljena (v celi smeri sva naletela na 3 kline), veliko sva se varovala na skalne roglje, v spodnji tretjini smeri so prav prišli metulji, zelo malo možnosti za postavljanje vmesnega varovanja pa je v osrednjem kaminu. Tudi ta smer je lepa, lahka in orientacijsko nezahtevna, z njo pa sva opravila v dobrih petih urah. Čeprav sva plezala v južni steni, pa naju je sonce začelo žgati šele v zadnjih dveh raztežajih, pred tem pa sva se hladila v senci kaminov. Za sestop je potreben 1 abzajl, s katerim dosežeš pot Anite Goitan, po kateri sestopiš v dolino.

Podaljšan praznični vikend sredi avgusta sem 3x izkoristila za obisk gora. 

V soboto sva z Julijo plezali smer Debelakove (IV+/IV, 450 m) v Veliki Mojstrovski. Kljub zgodnji uri je bilo tisti dan v smeri veliko navez, tako da sva večkrat prejeli pošiljke kamenega dežja, ker zaradi uživantske hitrosti pač nisva bili prva naveza. Orientacija nama ni delala problemov, pri tem sva si pomagali s kombinacijo vrisa, Miheličevim opisom, dvema skicama (eno iz plezanje.net, drugo iz nemške strani bergsteigen-slednja ima precej natančno narisane vse preštevilne štante ter kline in dolžino raztežajev, zato sva lažje združevali raztežaje in nisva štantali prehitro) in seveda z žensko intuicijo za lažje prehode. Tudi skala se nama je zdela kar dobra za slovenske razmere. Najlepši raztežaj je bil predzadnji, takoj nad ključnim delom smeri, ko plezaš raz z "dolomitskimi prijemi". Smer nama je bila obema zelo všeč.

Naslednji dan se ob klavrni vremenski napovedi s popoldanskim dežjem z Marušo odpraviva proti Zapotoku, da splezava smer Likar-Markič (IV+/IV, 250 m) v Zapotoškem vrhu. Cilj je bil krajša smer, zato da se izogneva dežju, ampak lahko bi vedeli, da tudi kratke smeri za naju pomenijo cel dan plezanja. Imeli sva veliko srečo, da napoved ni bila točna in od napovedanega dežja ni bilo nič. Smer se ponaša s pretežno dobro skalo (nekaj krušljivih delov je predvsem v spodnjih dveh raztežajih), s klini na ključnih mestih, a malo možnosti za postavljanje dodatnega vmesnega varovanja (zelo prav pridejo veliki frendi, od 4 navzgor, ki jih seveda nisva imeli). Obema se je zdela zelo lepa zajeda v tretjem in četrtem raztežaju. Drugi raztežaj je malenkost daljši 60 metrov, zato sva na kratko potegnili štajerca. Sestopili sva preko vrha z enim abzajlom, se spustili po grapi in zagledali možica, ki je usmerjal proti zahodni strani in sedlu Velika vrata, kjer sva ujeli planinsko pot proti dolini.

Na praznični torek sva se z Julijo znova navezali na štrik. Kolebali sva med daljšo in po oceni lažjo smerjo, in krajšo ter malenkost težje ocenjeno smerjo. Ker hitrost pač ni najina vrlina, in sva želeli biti kar se da spočiti za prihajajočo delovno sredo, sva se odločili za drugo možnost in splezali Grintovčev steber (V/IV, 250 m). Po zgodnjem štartu sva v cca 2h urah pod steno, kjer začuda ni nobene druge naveze. Ker imam pod smerjo vtis, da so višje prijetne poličke za začetek plezanja, nenavezana poplezam malo navzgor, nakar dosežem prvi klin in ugotovim, da le niso tako udobne, kot je bilo videti. Tako ob že obstoječem klinu zabijem še enega (predobro, saj ga Julija ni mogla izbiti), naredim sidrišče, se mi pridruži še Julija in že plezam prvi raztežaj. Smer me je zelo navdušila- dobra skala, lahka orientacija, odlična opremljenost in konstantna plezarija. Detajl smeri po težavnosti nikakor ne odstopa od preostanka smeri- v prečki te namreč čaka ravno prav postavljena šalca, pa tudi stopi so dobri, le natančno je treba stopiti. Izstopni kamin je sicer ozek, ampak ravno dovolj širok, da sva se z nahrbtniki na ramenih prebili skozi. Sestopili sva po v levo obrnjeni polici, po kateri sva dosegli markirano pot na Mlinarsko sedlo. 

Z Janom in Klemnom smo plezali Vzhodno smer (IV/III, 350 m) v Mali Rinki. Kljub relativno poznemu štartu iz Ljubljane v upanju, da bodo vse ostale naveze bolj zgodnje kot mi, na vstopu žalostno ugotovimo, da nismo edini, ki smo pozno štartali, saj sta pred nami že dve navezi. Tako kar nekaj časa čakamo, da se navezi premakneta višje, in jim stalno dihamo za ovratnik, saj niso bili ravno hitri. Smer je lepa, orientacijsko lahka, dobro opremljena in ima dobro skalo- idealna za začetnike ali vplezavanje po dolgem času.

S Klemnom sva začetek avgusta po moji službi plezala v Velikem vrhu nad Jezerskim, smer Črni metulj (5b, 150 m). Smer je v težjih raztežajih frikovsko navrtana, v lažjih pričakovano manj. Skala je dobra. Čez smer sva kar poletela, plezala sva dobro uro, tako da nama je ostal čas, da sva na poti nazaj nabrala še nekaj gozdnih dobrot.

Zadnjo nedeljo sva ponovno posegla po popoldanski plezariji, ker se je en od naju dopoldne učil, druga pa je rabila malo počitka po sobotni turi. Želji po kratkem dostopu in sestopu ter konstantni plezariji je ustrezala Smer po zajedi (V+/IV-V, 300 m) v NŠG. Čez celotno smer sva se nekoliko lovila le zaradi preštevilnih štantov, ki so v smeri. Tako sva občasno štantala prej, kot bi bilo potrebno. Smer ima zelo dobro skalo in je zelo dobro opremljena. Prvi raztežaj, ki je prvi detajl smeri (V+), je plezal Klemen- suvereno čez plato z majhnimi prijemi in nato poševno desno navzgor pod zajedo med prvimi previsi. Misleč, da je naslednji raztežaj prva štirica v smeri, se kompaktne zajedice lotim jaz. Tu nisem našla nobenega klina, je pa sama zajeda odlična za nameščanje metuljev vseh velikosti. Zaštantam na eni od polic, nakar Klemnu priprade zelo kratek in lahek raztežaj čez plato. Ugotoviva, da prej nisem plezala prve štirice, ampak zajedo, ocenjeno s V, in da sva ponovno pred raztežajem, ocenjenim s V, ki se ga lotim jaz. Prečim po polici v desno, ko pridem do plate, ki jo malo višje prekinja majhen previs. Kljub dobrim stopom so oprimki v tem delu precej slabi (ali pa sem samo premajhna, da bi jih dosegla), zato porabim kar nekaj časa, da ugotovim pravo zaporedje gibov, ampak sem toliko bolj vesela, ko jo uspem preplezati prosto. Nato sledi še dobro opremljen kamin, in že sem pri naslednjem štantu. Ponovno ugotoviva, da sem prehitro štantala, zato Klemen potegne preostanek mojega raztežaja in naslednji raztežaj v enem (slednji je tudi najbolj krušljiv del smeri) in že sva pod drugih ključnim delom smeri (V+), ki pripade meni. Še najbolj se namučim s prestopom nazaj v zajedo že takoj na začetku, potem pa plezanje steče, in tudi čez najtežje ocenjeno mesto pridem brez problemov. Naslednji štant je zelo neudoben, tako da komaj čakam, da Klemen spleza še zadnji težji raztežaj po kaminu pred izstopom iz smeri. Nato naju čaka le še dolga prečka v levo in iskanje lahkega izstopnega kamina, in že stojiva na vrhu NŠG, kjer naju pozdravi prečudovit sončni zahod. Zelo lepa smer, ki bi jo z veseljem ponovila.

Kljub večino časa slabi vremenski napovedi sem vesela, da sem v tem obdobju uspela splezati toliko lepih smeri in se že veselim novih podvigov.

Podpisi fotografij v galeriji in nekaj več fotografij je le na Galerija slik AO Železničar