Dvoje izhodišč za vzpon na našo goro velja omeniti. Začnimo z ...
V dolgem grebenu Spodnjih bohinjskih gora, kjer na jugu in vzhodu Julijci zgubljajo višinski zagon in se prek vse nižjih vrhov, tja do Črne prsti in še dlje, do vzpetin nad Soriško planino, počasi zlivajo v gorenjsko in tolminsko sredogorje, stoji zanimiva gora, skrivnostna zato, ker je težko dostopna, vznemirljiva pa zaradi svoje značilne pojave, kakršnih s Komne, ko zremo proti jugu, ni v izobilju. Pravzaprav tam stoji ena sama takšna, dvoglava in z razbitim grebenom med glavnim vzhodnim in stranskim zahodnim vrhom, gorska trdnjava, ki bi ji težko našli primernejše ime. Vse naokrog so razpredene mreže zaznamovanih poti, vendar so njeno teme pustile ob strani. Tudi zato je pogled z njenega vrha na planotasto Komno na severu in tolminska višavja na jugu bolj pozlačen, kajti trudu zanj dodajmo še z velikim zamahom vzet pustolovski podvig.
Podrta gora (2061 m)
Podrta gora s Komne. Foto: Mitja Košir
Sosednji gori, na vzhodu stoječemu Vrhu nad Škrbino (2054 m), pridemo do živega s pomočjo jeklenic, ki nas tja gor popeljejo po izpostavljenem grebenu, na zahodni strani naše gore pa se za rdeče belimi znamenji po dobro uhojeni stezici vzpnemo na Zeleni vrh (2052 m) in naprej na Tolminski Kuk, tudi Veliki vrh imenovani (2085 m) vogelni kamen tega dolgega grebena med Bohinjem in Tolminsko. Na vrh naše gore pa »civilizacija« ni segla in prav zaradi tega imamo opraviti z goro, ki na svoje teme vabi zaljubljence v mir in tišino. In seveda na enega najbolj nenavadnih južnih pogledov na Triglavsko kraljestvo visoko nad Bohinjem.
Dvoje izhodišč za vzpon na našo goro velja omeniti. Začnimo najprej z juga, na planini Razor (1315 m), kamor lahko pridemo iz Tolmina in mimo Tolminskih Raven, ali pa iz Poljubina in mimo planin Lom in Kuk. Pot s planine Razor se preko planotastega sveta (domači ljudje mu pravijo Na polju) vzpne na sedlo Škrbina (1910m), od koder imamo, kot že povedano, ob jeklenicah po zahtevni poti le dobre pol ure na Vrh nad Škrbino, prek južnih, gruščnatih pobočij naše gore pa se s sedelca pod Zelenim vrhom povzpnemo na najvišji vrh te skupine gora, na Tolminski Kuk. Podrti gori na teme ne pripeljejo ne rdeče bela znamenja in ne jeklenice, čeprav bi jih potrebovali. A je prav tako. Zato razmislimo, kadar si zaželimo stopiti na njen vrh, ali bi si ne omislili za spremstvo nekoga, ki bo brez zapletov preplezal tiste strme in krušljive skale južne strmali pod vrhom. Varovanje z vrvjo nam bo dobrodošlo. Kolikor nam bo vrh naše gore pokazal zobe, bomo zaužili vsaj nekaj brezpotnega navdušenja na nekoliko nižjem zahodnem vogalu gore, kamor bomo z nekaj volje in nevrtoglavega poguma splezali brez večjih težav.
S severa bomo k naši gori v goste stopili s Komne. Od Doma na Komni (1520 m) in po severnih pobočjih Izpice (1589 m) ali pa s planine Govnjač na Spodnji Komni bomo šli po označeni poti na Planino za Migovcem (1600 m) in od tam na Škrbino, kjer se bomo sešli s tolminsko potjo. Lahko pa jo z Govnjača uberemo tudi po brezpotju, po vzhodnem robu Dolnikov za Govnjaškim Kukom (1850 m) in strmo navzgor na sedelce med Zelenim vrhom in našo goro. Vsa ta potovanja, ki jih je eno samo, gorske miline in vznemirljive prvobitnosti polno prgišče, pa postanejo pod globokim snegom nekaj najlepšega, kar nam lahko ponudi turno smučarska igrivost. Kadar nam ne pokaže zob zima, kakršna je letošnja, neprijazna smučarjem, vendar kljub vsemu še vedno polna vsakršnih pasti. Zato na pot le s polno mero znanja in previdnosti.
O brezpotni Podrti gori boste nekaj prebrali v knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe (PZS, 2003) in pogledali na zemljevid Julijske Alpe – Bohinj 1: 25.000.