Večer, 17.03.06, Reportaže, zanimivosti: Lucifer, prava legenda za ljubitelje lednega plezanja
Lucifer, prava legenda za ljubitelje lednega plezanja
Poleti le slapič, zdaj Lucifer
Leta 1979 je bil Lucifer prvi preplezani zaledeneli slap pri nas - Še zdaleč ni najtežji, je pa vzpon čez njega vznemirljivo doživetje
Pred leti sem se sredi zime peljal od Mojstrane proti Gozdu - Martuljku. Okoli dva kilometra pred naseljem sem na drugi strani reke ob vznožju strmih gozdnatih pobočij opazil strašljivo ledeno gmoto. Svetlikajoč led se je poganjal kvišku čez strmo skalno steno in višje izginjal v grapi med drevesi. Ja, to je Lucifer, prava legenda za ljubitelje lednega plezanja. Pozimi namreč vrsta slapov zamrzne in njihov ledeni oklep pritegne pozornost alpinistov, Lucifer pa si med vso množico ledenih zaves zagotovo zasluži pozornost. Saj ni najtežji, je pa njegov videz vsaj od daleč zares strašljiv. Poleti je tukaj le skromen slapič, skromen potok čez strmo steno, domačini imenujejo ta predel Mokre peči.
Enaindvajsetega januarja 1979 so trije plezalci stali pod slapom z derezami na nogah, v rokah so stiskali cepine, ovešeni pa so bili s kupom opreme. Po napeti in utrudljivi borbi so se tisti dan kot prvi prebili čez strmo ledeno prikazen. Dan kasneje je druga naveza preplezala Sinji slap nad Jezerskim in ta dva vzpona sta pomenila pričetek lednega plezanja v Sloveniji, ki se je prav razmahnilo šele v naslednjih letih. Kasneje so bili preplezani tudi težji in višji slapovi od Luciferja, pa vendar je s svojo podobo nekako ostal pomemben mejnik v lednem plezanju. Sedaj je vstopnica za prehod v resno ledno plezanje. Mediji so mu lani namenili nekaj več pozornosti zaradi smrtne nesreče, ki se je zgodila ob njegovem vznožju, vendar ni šlo za nesrečo pri plezanju, temveč za neprevidnost pri sestopu čez spodnji del slapu. Podobna nesreča se je zgodila tudi v letošnji zimi, vendar je imel padli plezalec srečo, da je bilo ob vznožju veliko snega, ki je ublažil padec.
Na derezah kot v baletnih copatkih
Pogled uhaja navzgor, medtem ko iz nahrbtnika roma raznovrstna oprema. Ledni vijaki, vponke, vrvice in trakovi, plezalna vrv, čelada, dereze... Seveda brez cepinov ne gre, odpenjamo jih z nahrbtnikov in še enkrat preverimo, ali so dobro nabrušeni in ali so zapestne zanke primerne dolžine. Z zapestnimi zankami sam sicer nimam več težav, saj jih ne uporabljam - to so pač prinesli modni trendi v lednem in kombiniranem plezanju. Tako se plezalec počuti nekako bolj svobodnega, ni težav s snemanjem in natikanjem zanke pri raznih manevrih. Le paziti je treba, da cepin ne pade iz rok. Pravzaprav je rešitev v glavi. Če čemu zaupaš, potem si o tem prepričan, sicer ti dela težave.
Opremimo se in navežemo, čez nekaj trenutkov pa dereze in cepini zagrizejo v strmi led. Prvi del je že strm in pravšen za ogrevanje. Druga naveza ga obide, saj je desno še ena, položnejša možnost. Nato je nad nami prava ledena gmota, stisnjena ob previsni skalni kot. Dobri dve uri nato uživamo v plesu po strmi zaledeneli steni, cepini odlično prijemljejo, konice derez so kakor baletni copatki, s katerimi si vselej na konicah prstov. Okoli 100 metrov je naklonina kar precejšnja, pod nogami je vedno večja gmota ledu in izpostavljenost je vznemirljiva. Nato se Lucifer nekoliko "položi", vendar je še vedno treba preplezati strmejši skok, nato pa po dolgem in širokem žlebu srednjih naklonin do konca ledu. Kaj kmalu smo na vrhu med drevesi, ki so se zaradi sonca že otresla snega. Stiski rok, nasmejani obrazi, nato zvijemo vrvi in v gozdu poiščemo pot, ki nas odpelje nazaj do vznožja. Ja, saj ni tako težek slap, pa vendar je občutek, ko ga preplezaš, nekaj posebnega. Ker je to preprosto pač Lucifer.
Boris Strmšek