Malo v šali malo zares, nam je eden od učiteljev rekel,
... da je Paklenica prelomnica naše alpinistične šole … če to preživiš in ti je všeč, potem je to to, drugače pozabi in si najdi drug šport.
In je prišel težko pričakovan vikend, na katerega smo čakali vse od oktobra. Cel teden dopisovanja in organizacije med nami tečajniki kdo vse gre, kdo bo peljal je šel h koncu.
Petek popoldan krenemo proti Hrvaški, sama sem bila dogovorjena za prevoz s Savinjčanoma (Miha in Martin), na poti poberemo še Sandija, vožnja je bila kar zanimiva, glede na to da smo prispeli v kamp Anićakuk šele po 7ih urah. Vesela družba ostalih tečajnikov nas je že nestrpno pričakovala, saj smo prišli zadnji. Na kratko počvekamo, Jure pove kako bo vikend potekal. Nato se lotimo postavitve šotorov in spat. Če se pa dobro zorganiziraš te postavljen šotor že čaka – Veronika hvala, ker si me vzela pod svojo streho – v svoj šotor.
Noč je bila mrzla. Sama sem imela dve spalni vreči, odejo pa moram reči, da je bilo ravno na meji, da lahko rečem, da me ni zeblo.
Zjutraj smo bili od 8h dogovorjeni za odhod, zato se nas je večina zbudila eno uro prej, da smo spili kavo, pozajtrkovali in štartali novim zmagam naproti.
Pred odhodom Juretovi napotki kaj in kako, in štartali smo proti kanjonu, namenjeni smo na VELIKI VITRENIK. Naši učitelji Jure, Bisti, Matej, Luka, Mijo in Tanja so nas razdelili v skupine in skupaj smo ponovili vso znanje (spuščanje po vrvi in samoreševanje, izdelava škripca ter pravilna uporaba jebic in frendov) in najbolj želeno več-raztežajno plezanje v navezi. Bila sem v navezi z Veroniko in učiteljem Matejem, preplezali smo Oprosti mi pape, težavnost 4a, Skalinada in Greben z ocenama III, ter Oliver Dragojevič z oceno 3. Prej smo to vadili samo v dvorani, sedaj pa zares plezamo v steni in vso to znanje smo zares uporabili. Sedaj se gre za res in rajši trikrat preveriš da je sigurno… 150 metrov višinske razlike, mislim nori občutki, ko ne veš več ali te je strah ali ti je že postalo vseeno ali pa smo adrenalin nori iz tebe.
Vreme je bilo sanjsko sonce je pripekalo, sončna krema in očala so bila obvezna oprema. Skoraj 10 ur smo bili v skali s pogledom na morje in med tem ko ti je vroče kot frišno pečenim kokicam sva z Veroniko pogumno govorile, da se po končanem plezanju vrževa v morje. Tako smo po skoraj 10ih urah v skali končali in kot je bilo rečeno sva z Veroniko držale besedo in se vrgle v morje. Voda pa… takšna kot bi šel v morje marca, ledena kaj pa drugega. Moji kriki so bili glasni, da so se mi iz pomola smejali, Veronika pa kot bi bila oblečena v neopren, ona plava, kot da je zunaj 32 stopinj Celzija – kapo dol =)
Zaslužena večerja in seveda pivo ali dva, ter klepet do večernih ur, vsi tečajniki veseli zadovoljni, nasmejani, nekaj novega, norega….
Noč je bila zopet mrzla in za eno uro krajša, saj se je prestavila na poletni čas za eno uro naprej.
Zjutraj ponovimo vajo po zajtrku in kavici ob 8h štart iz kampa, vendar tokrat malo drugače.. razdelili so nas v naveze, ki so drugačne kot dan prej.
Naveze so bile:
Luka – Miha, Vid
Mijo – Veronika
Petra – Lara
Matej – Matija, David
Bisti – Aleš, Sandi
Jure – Miha, Martin
Tanja – Severina in moja malenkost Monika
Odpravili smo se v kanjon in nova dogodivščina se lahko začne.
Plezali smo Nosorog v Kukovih ispod vlake, Severno rebro v Velikem Ćuku, Trik in Brid za veliki čekič v Anića Kuku – stupu, Akademska v Anića kuku – zahodna stena, Josipa Debeljaka v Kuku Tisa in morda še kaj.
V navezi s Tanjo in Severino smo v KUKOVIH ISPOD VLAKE preplezale smer Nosorog ocena 4b+, dolžina 150 metrov v času treh ur. Lahko rečem, da je bilo dosti bolj napeto kot prejšnji dan, malo težja smer, večji razgledi, večje stene. Za mene, ki se še rahlo bojim višine je bilo noro in je res kar pravijo, da se čez čas navadiš, ampak šele ko začneš zaupati v opremo in v svoje znanje. Na vrhu pa polna ponosa, da sem zmogla, nato smo za par minut posedele in se pripravile na spust po vrvi približno 55m globoko v dolino in čakal nas je še kratek sestop po skalah do parkirišča.
Ker smo bili dogovorjeni, da se ob 14h dobimo v kampu, nismo imele časa še za eno smer, zato smo se odločile za kratek sprehod gor po kanjonu in malico ob potoku, ki tiče iz vrhov.
Ko smo bili vsi zbrali v kampu, smo sedli za mizo in predebatirali občutke in doživetja. In s tem smo tudi zaključili pomladno PAKLO. Pa da ne pozabim povedati še to, da je bilo vreme kot naročeno, krasno, sanjsko, sončno, prelepo. Pred odhodom domov pa obvezno skok v morje.
»PAKLA« kot ji rečejo starejši člani, ni razočarala!
Tečajnica Monika Kulovic