Polet – Željko Kozinc: Namig za izlet. Vernerica pod Uršljo goro
Polet, četrtek, 15. marca 2007
Na svoji zemlji
V koroški turistični ponudbi je v zadnjih letih posebno mikavna gozdna turistična pot Plešivec, kakor je ime ovršju kopaste in plešaste Uršlje gore, kjer tik pod vrhom (1699 m) kakor priraščena stoji mogočna cerkev sv. Uršule. Pot je dolga nekaj več kot 10 kilometrov, njen višinski vzpon pa meri okrog 550 metrov. Speljana je pod širno preprogo gozdov po jugovzhodnih pobočjih te gore, mimo pašnikov in travnikov samotnih visokogorskih kmetij. Korošci jo imajo radi zaradi sprostitve, kolesarske ali pohodne rekreacije, razkošja sonca – obsijana je tako rekoč ves dan – obilja zelenja in razgledov, nogam prijaznih strmin, pa tudi zaradi dobrot domačih kuhinj v nekaterih odprtih kmetijah.
Zavetniki gozdarjev
Pohodniška pot se začenja pri gostilni Suhodolnik v Suhodolu, 10 kilometrov od Slovenj Gradca, in se po slikoviti koroški soteski Kaštel lagodno dvigne do Plešivškega dvora (okoli 1000 m), pravzaprav do ostankov Plešivčnikovega veleposestva. V času največje ekspanzije je imel ta mogočni kmet svobodnjak 1200 hektarjev samih gozdov. Z drugimi kmečkimi gospodarji je leta 1570 sklenil, da sedem okoliških dežel ne bo imelo više postavljene cerkve, kakor jo imajo oni na Plešivcu. Danes je na njegovi domačiji zraslo nekaj vikendov. Gozdovi so državni, kar je golega, imajo v najemu okoliški kmetje za pašo živine in drobnice.
Po krajšem sprehodu skozi dišeče smrekove gozdove, čez idilične travnike in jase pridemo do kmetije Verneršek pod Plešivško kopo (1414 m). Kmetija, poznana tudi kot Vernšek, najbolj pa po imenu Vernerica, je najvišja točka (1100 m) gozdne turistične poti Plešivec in gotovo tudi njena najbolj prijazna, najbolj razgledna točka. Vernerica je staro ime še iz časa, ko je bila pristava Plešivčnikovega veleposestva in so se po njej pasli drobnica, jalova živina in konji. V gostoljubno hišo Vernerškovih so se nekdaj radi zatekali gozdni delavci pred neurji, prihajali počivat in se okrepčat; in se radi zatekajo še danes. Zdaj na Vernerici gospodarita Ivan Rupreht in njegov sin Rihard. Njuni predniki so bili najemniki in gozdni delavci. Po drugi svetovni vojni je agrarna reforma dodelila Ruprehtom kmetijo s 15 hektarji zemlje v trajno last.
Prebuditev otroka v odraslem
Tu je zdaj doma tudi vnuk Filip, ki v otroškem vozičku uživa prva sijajna visokogorska popotovanja. Njegova nežna in lepa mati je referentka na slovenjegraškem sodišču. Spokojno potiska voziček po plešivški gozdni cesti, po kateri mora, ko hiti zjutraj v službo, nadvse spretno sukati volan svojega terenca. Njeno dobrovoljno dete je ves čas tiho. Kakšna sreča je to, vedo le tisti, ki so prebedeli dolge noči ob nespečnih otrocih. Če se Filip že oglasi, ima človek vtis, da posnema glasove katere od živali na Vernerici: petih mačkov, psa ali tristoterih ovac. Te blejajo ven in ven, ali pri jaslih ali v oborih. Saj jih ne tišči mleko. Verneriški trop, največji na Koroškem, »prideluje« bravino.
Filipu je v zibelko srečno položena veličastna plešivška narava. Fantiček s svojim godenjem morda le oznanja svoje zadovoljstvo z življenjem. V pohodniku ali planincu, ki se ustavi na Vernerici, se vsaj za nekaj trenutkov ravno tako oglasi srečen otrok. Deležen je narave, ki obkroža Filipa, zraven je tudi prečudovit razgled na Šaleško dolino in Raduho. Ruprehti mu ponudijo še okusne domače mesnine, ržen kruh, domače žganje in jabolčnik, včasih tudi v krušni peči pečeno jagnjetino. Nikjer kot na Vernerici se človek toliko ne pouči o teh blagih živalih, na katerih je zraslo nekaj civilizacij in religij. A nauči se spet nekaj tudi o tem, kako znajo biti ljudje prijazni.
Pred leti je bilo na Vernerici vseslovensko tekmovanje v striženju ovac. Več kot 20 »frizerjev« je sukalo škarje. Gotovo se kdaj to tekmovanje še vrne na Uršljo goro, saj bo vernerški trop še belil njene planje. Vernerica je in bo ostala široka miza za te ovce debeluharice, dokler jim je pač dano živeti. Pomislimo samo na gorske trave, mahove jetrnjake in na sršaje, manjše šopasto razrasle praprotnice, in na zdravilni jelenov jezik, na 150 rastlin, naštetih okoli te biokmetije. V teh dneh še ne boste mogli kaj prida botanizirati. Lepo pa je prisluhniti klokotanju voda pod rušami, ki vsaka zase snuje svoj kalček.
Željko Kozinc