|
Biti
Misli z Obešnika, 963 m
Obešnik je skalnata pečina, ki se nad vasjo Koroška Bela pri Jesenicah dviga 963 metrov visoko in sestavlja del grebena, ki se spušča v Zgornjesavsko dolino s pobočij Karavank. Na njem so okoli leta 1931 postavili majhen lesen križ in uredili dostop s klini in jeklenicami. Konec šestdesetih let prejšnjega stoletja je bil križ obnovljen, jeklenice in klini pa izruvani, tako da zdaj do vrha vodi le dostop čez 30 metrov visok skalni skok približno tretje plezalne stopnje.
Obešnik naj bi dobil ime po nezgodi, ki se je pripetila kozjemu pastirju. Danes okolico pečine prerašča gozd, v 19. stoletju pa so zdaj zaraščena pobočja rabila za pašo. Položnejši predeli so bili namenjeni govedu, strmejši pa drobnici; pri tem sta bila Obešnik in Kozji hrbet namenjena kozam. Ubogi pastir naj bi med delom padel, pri tem pa naj bi se s coklami, takimi z jermeni čez peto, zataknil za skale in obvisel. Ali je revež preživel ali ne, ni znano, stari ljudje pa pravijo, da je pečina dobila ime prav po tem. |
Luka Markež: Skrivnostna duša. Nisi samo ogledalo, del stvarjenja si. V tebi nenehno klije seme in poraja svet, enkraten in minljiv. Tako neskončno lep je ... in že ga ni. Je sploh kdaj bil?
Debela luna me je uročila, da sem se brezglavo gnal skozi mračne pomladne gaje, iščoč davnih časov. V toplem šelestenju sem zaslišal glasove kipečega življenja, ujetega v skrivnostni ples nastajanja. Nisem se ustavil, dokler me v skalah ni oblila mesečina in me naredila svojega. (25. aprila 2002)
Temne megle in raztrgani oblaki, skrivnostne senčne globeli in otoki svetlobe. Nemirna pokrajina duše, ujete v prostor in čas, ki sluti neko drugo, presežno resničnost in si želi do nje. (2. junija 2004)
Večer pred dežjem. In ta gosti južni veter, ki nosi v sebi toliko nemirnih glasov, barv in vonjev. Pobral jih je na svoji poti in zdaj boža moje ustnice, mi suši hropeče grlo in oplaja mojo dušo, da se rojeva svet, zaradi katerega sem. (4. junija 2005)
Tiha poletna nedelja s kopastimi oblaki in megličastim ozračjem. Preprost čas, ki mi je dan, da se ga zavem. In da se zavem sebe! (22. junija 2003)
Večer je in burja. Njeni sunki oživljajo pokrajino v valovanje. Ostra, skrivnostna svetloba in šumenje dreves. Rezki zvoki skalnih grebenov in čas, poln čudes. (29. julija 2003)
Večer je in na zahodu se je odprlo nebo. Ves dan je deževalo, kot že večkrat ta mesec, za katerega kar težko verjamem, da je avgust. Povsod se vlečejo megle in gozdove je napolnila tista gosta vlažnost, ki jim tako pristoji in v katero se rad potopim. Sprejmem jo vase, skozi nos in skozi usta. Ovijem si jo okoli telesa, da se oprime moje kože. Potem skupaj dihava temno zeleno bit gozda in sem za hip srečen. (22. avgusta 2005)
Vidim! Kakšen dar je to! Pa so pred mano samo megle, ki ovijajo gozd in se plazijo vame. A tam zaživijo in spregovorijo, da sem kakor otrok, ki se čudi in pije življenje. (2. septembra 2004)
Po uvelih listih hodim in poslušam zvoke nežnosti. Skozi pobegle žarke stopam in lovim trenutke večnosti. Sam, zaljubljen v ta dan, kot da ne bi poznal prihodnosti. (26. oktobra 1997)
Prišel sem na večer, častit svetlobo. Tako blaga je v mraku in ranljiva. Plaho objema gole grebene in nežno stopa vame. Življenje poraja in glasbo, da je dobro biti. (18. novembra 2003)
V mraku tipam za samim seboj. Ne odneham, dokler se ne uzrem in se vame ne zarišejo svetlobe obzorja. (3. decembra 2004)
V grenke solze tonem. Daleč v sebi jih skrivam. Temo odrivam v brlečem upanju na sveti večer. (24. decembra 1997)
Uživam! Dopoldne se je otoplilo. Zapihal je jug in se ujel tudi vame. V gozdu je bilo povsem tiho, v skalah pa je potegnilo in prineslo drobne kaplje. Zrem v črne megle na eni in otoke ostre svetlobe na drugi strani doline. Poezija, ki nima konca in je besede ne morejo ujeti. Jezik božanskega, ki se razodeva skozi naravo. (25. decembra 2004)
Luka Markež
Planinski vestnik, 2005/12
|