»V temi si šel? Saj se ni nikamor videlo. Ali si sploh naredil kakšno sliko?« Odsev luči na snegu v temi je naredil svet okoli mene črno bel.
Četrtkova zgodba
Porezen (1/2)
Porezan, nikakor pa ne porazen
Podpora. Ne mudi se mi. Navidezno uživam brez gibanja. Sivo vreme krepi to brezvoljnost, dokler me nekaj ne podpre k odhodu. Mestna umazanija se meša s slabim vremenom. V zaspanem prometu Škofje Loke me mehko ustavlja štoparkin palec. Zamujam, zato vozim še počasneje kot običajno. Prijetni pogovor podaljšam z ovinkom čez Spodnjo na Zgornjo Sorico. Po zasneženih ovinkih proti Petrovem Brdu se v brado smejim novim minutam zamude. Drsljiv klanec zadnjega odcepa drami pozornost. Gospa na povratku z večernega sprehoda mi v strmini pomaga med obračanjem avta. »Nihče ni v takem še hodil na Porezen.« Najraje bi obrnil domov. Ne podležem novemu navalu nerazpoloženosti. Roke trmasto menjajo obleko. Na koncu mraka si nataknem še krplje in svetilko, preden se poženem po začetku položne poti. Do sedaj nisem čutil nobene prisile. Lahko bi rekel, da sem pri vsaki odločitvi začutil podporo.
Hoč. Tisto, kar hočem, ne znam izraziti le z eno besedo, pojmom ali imenom vrha. Čeprav sedaj že vem, da danes ne pridem na Porezen, nisem razočaran. Sprehajalka je omenjala, da je šel turni smučar na Hoč. Tudi ta vrh mi bo prav. Na začetnih korakih se posvečam širšemu pasu med drevjem, ki označuje poletni potek lahke poti, kmalu pa svetim izključno za sledmi sveže smučine. Kamor me bo zapeljala, tja pridem. Poglablja se gozdna tišina. Z višino se dviga snežna odeja. Smučine je konec. Torej le ni bil na Hoču. Med redkejšimi in debelo obloženimi drevesi začutim nevidno gibanje zraka. Skozi gost svetlobni snop čelne svetilke letijo posamezni izstrelki sneženih kristalov. Obrnem se. Teman kup Hoča stoji že za menoj. Noge trmasto vztrajajo v hoji naprej.
Pohoški kup. Sneg na planjavi začne močneje vpijati noge. Vsakokrat, ko ne znam določiti meje med belino snega in rahlo meglenim zrakom, se opotečem. Silhuete smrek dajo ravnotežnemu organu spet novo oporo. Še vedno imam dober občutek, da je vsak današnji korak na svojem mestu. Veter potegne čez greben. Oblaki zakrivajo nebo v času zimskega mlaja. Lučke v Baški grapi občasno izginjajo iz vida, ko zasvetijo one iz Davče. Kdaj bom naredil prvi požirek toplega čaja? V avtu me čakata dve polni termovki. Eno od njih sem pozabil vzeti s seboj. Greben se prevesi. Na katerem vrhu stojim? Palice z ihto zabadam v sneg. Rad bi ugotovil debelino snega. Ker nisem hotel odnehati, je popustila konica in s krpljico ostala spodaj, pod snegom. Ali pa jo je zgrabila zemlja na vrhu tega travnatega kupa.
Plašajtar. S krpljo skrbno razkopavam po snegu. Prepričan sem, da jo izgrebem. Vseeno se veselim, ko vrnjeno konico spravim v žep. Ritje po lastni sledi je med sestopom prijetno. Opazujem moč drobnih snežnih kristalov, kako so okovali rastlinje. Ne slišim ječanja dreves in grmovja, ki je upognjeno še posebno močno. Le tiho in vdano čakajo na vremenske spremembe, da jih bodo rešile bremena. Skala, ki polovično zapira pot, odpira zadnji del gazi do avta. Ne glede na mraz se rad preoblečem; na sebi ne maram premočene obleke. Obrnem ključ zaganjača, trenutek počakam, vtem pa nad vhodom v hišo zagori žarnica. Gospodar na vratih kmetije Plašajtar nemo sprašuje s pogledom. Spregovoriva nekaj besed. Ko se poslavljam, doda: »Vsak ima svoje veselje.«
Gorski jazz. Ponedeljkov radijski razgovor s klarinetistom Borutom mi da misliti. Pri sedemdesetih letih verjame, da še lahko izboljša svojo tehniko igranja. Veliko jih je zadovoljnih z enim samim izletom v gore, če je to Triglav. Tudi meni ponavadi zadošča en sam obisk gore, potem pa si zaželim nove gorske podobe. Kdaj bom šel naslednjič na Porezen? Do pomladi, to zimo, še letos? Kar na Poreznu bom začel vaditi, da pridem do dobre izvedbe. Jasno, takoj prvi četrtek. Ne sam. Z menoj sta bila že na mnogih vožnjah. Vsakič sta me v avtu potrpežljivo čakala na izhodišču. Eden na zadnji in drugi na prvi polici.
Spremstvo. Danes bom vzel s seboj tigrastega Tikca. Vsaka stvar se enkrat zgodi prvič… Plišasto žival spravim v nahrbtnikov žep. V sedmih dneh so se spremenile razmere. Na začetku mraka stopim na pomrznjen sneg pol ure prej kot zadnji četrtek. Ko prvi krajec čez eno uro belo posveti skozi vejevje, moram tudi sam prižgati rumenkasto luč. Na poti iz doline me spremljajo manjši oblaki. Čeprav se trudijo biti počasni, me prehitijo na odprti planjavi. Skorja ni več tako trdna. Klanec Pohoškega kupa se mi zdi krajši. Dolg, raven rob gore mi je dobra opora v smeri. Strmine nad kočo je konec. Sem že na vrhu? Ko začutim, da se teren začne spuščati, zagledam zidan obelisk.
V dvoje. Čaj je prevroč. Med čakanjem potegnem iz žepa plišasto živalco in v skodelico spustim kepico svežih kristalov snega. Takoj je piten. Toplota ogreje občutke in v belem meglenem pokrivalu zazija temna luknja do zvezd. So se tudi oblaki odločili sestopiti v doline? Črno bela pokrajina dobiva jasnejše obrise. V dvoje noriva po Pohoškemu kupu. Šele nižje med drevjem iščem po zmrznjenem snegu medle sledove stopinj. Pri edini skali, ki še vedno polovično zapira pot v dolino, se s Tikcem ogrejeva za nov požirek toplega čaja. Do najkrajšega dneva v letu manjka trinajst dni, a že pojutrišnjem bo najzgodnejši sončni zahod. Poženeva med golimi debli dreves. ker nas bo do doma čakala še močno ovinkasta cesta.