Večer, 15.12.2004, Narava gore in ljudje: Šaleška planinska pot, ki vodi po hribovitem obrobju doline, je stara trideset let
Šaleška planinska pot, ki vodi po hribovitem obrobju doline, je stara trideset let
Posebnost med slovenskimi planinskimi potmi
Obiskovalcem domačije na široko odprejo vrata - Izdanih kakšnih tri tisoč značk
Oktobra 1974 so s priložnostno slovesnostjo pred gasilskim domom v Šaleku v Velenju odprli Šaleško planinsko pot, ki se je pridružila 17 planinskim transverzalam po Sloveniji. Letos je Planinsko društvo Velenje s priložnostno slovesnostjo zaznamovalo njeno 30-letnico.
Andrej Kuzman, podpredsednik Planinskega društva Velenje, sodi v skupino zanesenjakov, ki so pred dobrimi tremi desetletji začeli uresničevati zamisel o Šaleški planinski poti.
31. marca 1973 je upravni odbor društva za to imenoval poseben odbor, jeseni istega leta je že bila določena trasa poti, s pomočjo dijakov takratnega Rudarskega šolskega centra Velenje je bila markirana, izdelali so opis poti, določili kontrolne točke in opredelili vsebino vodnika po poti. 10. oktobra 1974 so 18. planinsko transverzalo v Sloveniji, Šaleško planinsko pot, tudi odprli. Na njej je 21 kontrolnih točk, kjer so na razpolago vpisne knjige, žigi in dnevnik poti, nanjo pa opozarja več kot sto smernih tabel.
Pot je speljana po hribovitem obrobju Šaleške doline, bogatem z naravnimi, etnografskimi, kulturnimi in zgodovinskimi znamenitostmi ter prizorišči bojev iz druge svetovne vojne. Po Šaleški planinski poti so začeli v velikem številu hoditi najprej člani Planinskega društva Velenje, sledile so skupine iz drugih krajev Slovenije, kmalu pa je postala prizorišče športnih dnevov osnovnih in srednjih šol.
Danes je ta šaleška pot dobro obiskana, velenjsko planinsko društvo je v treh desetletjih izdalo skoraj 3 tisoč značk, sicer pa mnogi več ne štejejo obiskov na tej planinski transverzali. Posamezni odseki so še posebno množično obiskani, k čemur pripomorejo tradicionalni trimski pohod na Paški Kozjak ter shodi na Graški Gori in Gori Oljki. V treh desetletjih je trasa šaleške poti doživela nekaj sprememb. Tako je spremenjena pot iz Šaleka proti Paškemu Kozjaku pa pot skozi Hudo luknjo proti Graški Gori, nadalje pot s Paških vrhov na Goro Oljko.
Andrej Kuzman je povedal, da je Šaleška planinska pot nekaj posebnega med slovenskimi planinskimi potmi. "In to zaradi stikov, ki jih je Planinsko društvo Velenje vzpostavilo z varuhi vpisnih knjig in žigov, pa tudi s stiki, ki jih vzdržujejo varuhi z njenimi obiskovalci. Tamkajšnje domačije niso zgolj mesta za vpis v knjigo in odtis žiga v dnevnik. Domačini željno pričakujejo planince ter jim na široko odprejo vrata prijaznih domačij." Zato je Kuzman izrekel zahvalo vsem domačijam,
v Velenju jim pravijo kar "točkarji", ter vsem, ki so skrbeli in še skrbijo, da pot živi. Na začetku sta bila 20 let to Ivo Jamnikar in Julijana Hočevar, za njima pa markacijski odsek, ki ga je vodil Tone Žižmont. Za vse, kar je danes na poti novega, pa gre zahvala Marjanu Skazi, skrbniku Šaleške planinske poti. Pot je živa vez med organi Planinskega društva Velenje in domačijami ob njej, ki vabijo planince, da se tudi pozimi odpravijo po urejeni in dobro markirani poti.
Marjan Lipovšek