Večer, 20.07.04, Reportaže, zanimivosti - Viki Grošelj: Preko petih visokih sedel v pet dolin – raziskovalna odprava Himalaja 2004 (1)
Preko petih visokih sedel v pet dolin – raziskovalna odprava Himalaja 2004 (1) Piše: Viki Grošelj
Potovanja so babice, ki pomagajo pri rojstvu misli
Nepal je najljubša točka mojih potovanj. Morda sem bil v katerem od prejšnjih življenj pastir jakov na pašnikih pod najvišjimi gorami sveta
«…Če je svet krivičen ali nerazumljiv, nas veličastne pokrajine opominjajo, da to ni presenetljivo.Smo samo igračka sil, ki so ustvarile oceane in izklesale gore. Veličastne pokrajine nas blago prisilijo k temu, da se sprijaznimo z omejitvami, na katere bi se sicer v vsakdanjem življenju odzvali z jezo ali zaskrbljenostjo. Ni samo narava ta, ki se nam noče podrejati, tudi človeško življenje je neobvladljivi, a morda nas prav širna naravna prostranstva najlepše in najspoštljivejše opozarjajo na vse, kar nas presega. Če nekaj časa preživimo v njih, nam bodo morda pomagala laže sprejeti prelomne, nedoumljive dogodke, ki na grenijo življenje...« berem v knjigi Umetnost potovanja Alaina de Bottona.
Začnem jo brati že med poletom proti Katmanduju, na vsaki strani najdem kako zanimivo misel, ki jo nehote primerjam s svojim razmišljanji o potovanjih. »Potovanja so babice, ki pomagajo pri rojstvu misli,« preberem. Povsem se strinjam, saj me potovanja iztrgajo iz živčnega in prenatrpanega vsakdana, ki me kljub obilici tudi lepih trenutkov začenja plašiti zaradi prehitrega tempa, v katerem mi zmanjkuje časa za umirjenost in zbranost.
Nepal je najljubša točka mojih potovanj. Morda sem bil v katerem od prejšnjih življenj pastir jakov na pašnikih pod najvišjimi gorami sveta ali pa nosač težkih tovorov na strmih gorskih poteh. Dodatno povezanost s to ljubko deželo v osrčju Himalaje povečuje tudi dejstvo, da sem v njej doživel in preživel največje uspehe svoje gorniške kariere. S svojo lepoto me je tako prevzela, da sem se tam tudi poročil.
In zaradi vsega tega me… »nezemsko visoki snegovi Himalaje, na katerih se božanstva zdijo resničnost, ljudje, ki plezajo nanje, pa le privid…« nezadržno privlačijo že več kot trideset let in vem, da bo tako ostalo do konca mojega življenja.
Cilj tokratne odprave sem skrbno načrtoval že dve leti. Na krožnem potovanju tik pod najvišjimi vrhovi sveta naj bi preko petih visokih sedel prehodili pet dolin, iz katerih se dviga kopica šest, sedem in osem tisoč metrov visokih vrhov, ki bi bili lahko v prihodnosti zanimivi cilji za slovenske odprave. Relativno kratek čas, 23 dni, in dolga naporna pot sta zahtevala dobro fizično pripravljenost, izkušnje z visokih gora, vzdržljivost, tovarištvo in občutek za zbiranje pisnega, fotografskega ter filmskega materiala.
Seveda mi ljudi s takšnimi sposobnostmi ni bilo težko najti. Raf Vodišek, moj večletni soplezalec na odprava od Antarktike, preko severnega tečaja do Himalaje, je bil takoj za. Zelo sem se razveselil ponovnega druženja na himalajskih poteh z Ivčem Komikom. Pred daljnimi 29 leti sva, takrat oba prvič na Himalaji, uspela skupaj stopiti na vrh 8481 metrov visokega Makaluja. Prijateljstvo, ki ga prinese taka izkušnja, se je dodatno utrdilo na odpravah Everest 1979 in Lotse 1981. Potem je Ivča odneslo v poklicno-strokovne vode. Čeprav je ohranil stik z alpinizmom, se najine poti na odpravah niso več križale. Da bova po tolikih letih spet skupaj pod nama tako dragimi osemtisočaki, je potovanju dalo dodaten čar in vrednost.
Prijaznost me gane
To je bilo torej jedro odprave. V pogovorih z znanci in prijatelji sem zaznal velčiko zanimanje za naše načrte iun kar nekaj bi se nam jih rado pridružilo. Glede na zahtevnost poti sem postavil visoke pogoje za pridružitev, predvsem kar se tiče fizične pripravljenosti. Tako jih je na koncu z nami odpotovalo še pet, ki naj bi po moji presoji zmogli vse napore.
Prvi od pridruženih je prijatelj Vlado BriceIj, ki sem ga spoznal na nekaj skupnih plezanjih v evropskih gorah in gorah Kirgizije. Z njim smo pridobili zanesljivega tovariša m še neformalnega zdravnika odprave.
Druga je Barbara Rojnik, drobna. a osupljivo vzdržljiva zdravnica iz Ljubljane. Na nekaj skupnih gorskih potepanjih sem jo opazoval kako lahkotno je obvladala teren z izjemno težkim nahrbtnikom na ramenih tudi takrat, ko so moški okoli nje že zdavnaj omahovali od napora. Vesela je bila včlanitve v ekipo in mi obljubila brezplačni prvi ginekološki pregled v njeni ordinaciji.
Zakonca Nada in Ljubo Osovnikar naj bi pomanjkanje gorniških izkušenj nadomestila z izjemno fizično pripravljenostjo, saj sta navdušena ljubitelja in udeleženca vzdržljivostnih športov. Ko smo pred leti skupaj na smučeh tekli preko Finske, sem vedno daleč za njima prihajal na cilj dnevnih etap,
Zadnji se nam je pridružil Tone Cedilnik, sovaščan in prijatelj iz otroštva. Prav tako fizično izredno pripravljen gornik, povsem zavezan cilju, ki si ga zada. Ker je odklonilno naravnan proti kakršnikoli obliki turističnih ogledov na odpravah, je tale naša povsem po njegovem okusu.
Na letališču v Katmanduju nas pričakajo fantje iz agencije in nas pripeljejo do hotela. Kljub pozni uri nas pogostijo s pijačo za dobrodošlico. Pozdravijo nas po slovensko. Gane me njihova iskrena prijaznost. V alpinističnih strokovnih krogih po svetu, še posebej pa v Nepalu, Slovenci uživamo velik ugled. Tudi zato, ker spoštujemo ljudi dežele, v katero prihajamo, jim skušamo pomagati in jih predvsem razumeti.
Ob tem se spomnim na ne tako davni prihod ameriške teniške reprezentance na tekmo v Portorož, kjer so natančnemu pregledu hotela dodali še cel spisek navodil... med njimi tudi to, da banane, ponujene njihovim tekmovalkam, ne smejo imeti rjavih pik. Oholost, neotesanost, nespoštovanje do dežele gostiteljice? Najbrž kar vse skupaj! Nič čudnega, da imajo Američani toliko težav po vsem svetu.