Miro Koder: Ena prvih knjig s planinsko tematiko, katero sem kupil je bila Nanga Parbat Hermanna Buhla. Minilo je več kot trideset let
Potovanje k Nangi Parbatu
Ena prvih knjig s planinsko tematiko, katero sem kupil je bila Nanga Parbat Hermanna Buhla. Minilo je več kot trideset let. Že takrat je budila v meni domišljijo, katero je kasneje dopolnil Reinhold Messner z svojo odisejado, dokončno pa potrdil Tomaž Humar z poskusom solo vzpona preko Rupalske stene.
Eden najlepših pogledov
Ponedeljek 16. julija 2007. V vasi Astor sem poiskal džip kateri me bo popeljal do vasi Tarashing. Najprej so vanj naložili približno tono cementa, nato je noter zlezlo še petnajst ljudi, na steho so postavili nekaj ovc, koz in kokoši, med njih pa tudi mene. Sledila je kar se da, kot že tolikokrat do sedaj, divja vožnja navzdol in nato ob divji rečici Rupal počasi navzgor. Vrhovi so oviti v težke svinčene oblake. Že več kot teden je v tem predelu zelo slabo vreme.
Zelo daleč sem prišel. Jo bom videl? Po slabi treh urah šofer ustavi . Potrebno bo zložiti cement in živali. Jaz nadaljujem kar peš. Kmalu prispem v vas. Namestim se v New Rupal hotelu. Sem edini tujec. Ko povem da sem iz Slovenije se okoli mene zbere gruča ljudi. Vsi me sprašujejo kje je Tomaž, kaj počne, če se je poročil in kdaj se bo vrnil, še posebno je cenjena tudi Maja. Skratka Tomaž je v teh krajih legenda, katera je zasenčila vse ostale vrhunske alpiniste. Pogosto ga je omenjal kuhar na njegovi odpravi Rehmat Ali, ki je skupaj z svojim očetom tudi lastnik hotela. Dejal mi je da je Tomaž zelo močan in ko mu je stisnil roko, ga je še tri dni bolela.
K meni pristopi mlad moški. Predstavi se mi kot šef policije. Pove mi da se moram registrirati. Dostop navzgor mi je dovoljen samo v spremstvu vodnika, kajti pred leti so tod okoli ubili Japonca in Avstralko in je vlada sprejela ukrepe, zaradi tega tudi turistov ni veliko. Zberem mladega fanta. Zmeniva se, da bova pot namesto v treh dneh opravila v dveh. Ponudim mu petindvajset dolarjev. Ni preveč zadovoljen, a ker ni turistov se pač mora sprijazniti s ponujenim.
Naslednje jutro se za hip prikaže Nanga. Iz vasi se vidi le delno in ne deljuje prav mogočno, sosednji Raikot Peak izgleda bolj markanten. Kmalu vse skupaj spet zagrnejo oblaki. Ob šestih pride Shemso. Začneva pot skozi vas navzgor. Prečiva Tareshing ledenik, kateri se tudi počasi manjša. Prideva v vas Rupal. Posod naokoli so čudovita žitna polja, krompir ravnokar cveti, detelja čudovito diši, vmes pa so skromne hiške. Prispeva do čudovite planine, mimo katere teče bister potoček. Imenuje se Herrlingkoffer Base Camp; je na višini 3550 metrov. Tukaj je imela bazo Nemška odprava iz leta 1953 s katero je Hermann Buhll osvojil vrh.
Večina trekerjev se tukaj prvi dan ustavi, midva pa nadaljujeva pot. Prečiva Bazhin ledenik, ki tudi neusmiljeno izginja. Spustiva se do Lotobacha na višini 3530 metrov, kjer je planina; zgornji del je precej zalila reka Rupal in na njej pustila ogromno skal in proda. Povsod naokoli se pase veliko živine, mule prenašajo les iz bližnjih gozdov, katere tudi tukaj kot povsod v Aziji neusmiljeno izsekavajo. Les uporabljajo za kurjavo na planini, veliko ga odnesejo navzdol v vas, nekaj ga je tudi za prodajo. Kaj bo potem, ko bo lesa zmanjkalo? Na to ne dobim odgovora, pa tudi erozija je velika.
Postaviva šotor pri potočku na planini, Shemso bo prespal pri sorodnikih. Popoldne se malo sprehodim naokoli, se povzpnem na bližnji rob za katerim je jezero, predvsem pa uživam v borbah oslov, katere potekajo vse popoldne in jih vidim prvič v življenju, čeprav sem jih videl že ogromno, oslov namreč.
Ko se zmrači grem spat. Vrh je še zmerom v svinčenih oblakih ... mi bo uspelo, kot zmeraj do sedaj? Bodo uresničene petintridesetletne sanje?
Vstanem pred peto. Nekam svetlo je zunaj. Previdno in s tesnobo v srcu pokukam skozi šotor. Ne morem verjeti. Naredilo se je kristalno čisto jutro in nad menoj lepotica odeta v svežo belino obsijana s prvimi sončnimi žarki. Kmalu se prikaže Shemso, pospraviva šotor in se vrneva do ledenika odkoder je pogled najlepši. V steni se utrga plaz, katerega spremlja zamolklo bobnenje. Vsa čast ti Tomaž, da si se sploh upal podati v steno. Jaz kdaj drugič, v prihodnjem življenju.
Vso pot navzdol do baze so me spremljali enkratni pogledi, kot nagrada za dolgoletna pričakovanja in spoštljiv odnos do gora. Poberem nekaj kamenčkov, ki bodo dragocen spomin mojim redkim prijateljem katere še imam. Škoda ker ni še moje Muse z menoj, kajti Reinhold inTomaž sta jo vedno navduševala. Ko prideva nazaj v Tarashing, mi Rehmat reče, da sem "lucky man" in prav je imel.
Redkim je dano
Ko se naslednje jutro peljem navzdol po dolini, spet na strehi, tokrat za spremembo brez domačih živali, je vreme še zmerom čudovito. Ko ujamem še zadnji pogled na Nango, si sam pri sebi rečem:
Splačalo se je priti!
Miro Koder