Večer, 08.11.06, Gore, ljudje: Manj znane planinske poti in vrhovi
Večer, sreda, 11. novembra 2006
Gore, ljudje
Prečenje južne strani Rodice
Manj znane planinske poti in vrhovi
Junija so bili deli te poti zasuti s snegom, julija je žgalo sonce, zdaj pred zimo, ko se pobočja barvajo in si želimo jesenskih žarkov sonca, pa je idealen čas za odkrivanje te atraktivne poti.
Ker pa je Baška grapa marsikomu, tudi zaradi ozkih in ovinkastih cest, za enodnevni izlet preveč oddaljena, še en namig. Na turistični kmetiji Pri Flandru na Zakojci 1 se ne boste le naspali in naužili domače hrane, tam boste kar precej bližje goram in turi, pa čeprav bo pred vami - tako kot smo napravili mi - spust v Grapo v Grahovo ter potem v vasi Koritnica levo po povsem novi cesti navzgor v idilično, v sončno kotanjo razloženo vasico Rut. Ogled vasice z znamenito prastaro lipo pred vaško cerkvico si prihranimo za popoldne, ko se bomo vračali, in tudi v bližnji zaselek Grant se lahko zapeljemo, čeravno tudi od tam vodijo poti proti Rodici. V Rutu se torej ne ustavimo, pač pa se peljemo po kar lepi makadamski cesti kar visoko gor pod Rodico. Na drugem levem ovinku že precej zgoraj se cesti z desne strani priključi mulatjera iz vasice Stržišče, a ta del poti do sem gor vodi v glavnem skozi bukov gozd. Mi se peljemo še naprej v levo, čeravno je klanec kar strm. Večina pusti avto na prvem odcepu desno, saj je od tu naprej nekdanja italijanska mulatjera, zdaj gorska cesta, prestrma in razdrapana od nalivov in primerna le za vozila s pogonom na vsa kolesa. Toda tudi pešačenje je od tu naprej kar prijetno, saj cesta preči golo pobočje, ko se odpre pogled na Špičasto kupo z Rodico bolj na desni. Te hoje je za slabe pol ure, nato zgoraj pred hudourniško grapo zavije v desno prav lepa mulatjera, ki vodi na Rodico. To si velja zapomniti za kak drug izlet, mi pa potem, ko prečimo grapo, zavijemo v levo in nadaljujemo prečenje zdaj po že precej zaraščeni, vendar lepo utrjeni vojaški poti, ki jo je italijanska vojska gradila leta 1932. V nasprotju s tisto s planine Razor proti Krnu iz leta 1924 je bila gradnja tega dela poti osem let kasneje iz Stržišča do jezerca pod Vrhom nad Sopotom - mi bomo skupaj prehodili le osrednji in najatraktivnejši del te poti - dosti tvegano početje. Prve pol ure prečenja je pravcata idila; delno pod lepimi stenami, brez vzponov in spustov, po travi in po listju z lepimi pogledi na vasico Grant spodaj ter na Kobiljo glavo ter planino Lom onkraj globač. Pri manjši klopci na desni se nam z leve strani strmo priključi steza iz vasice Grant, potem pa kmalu naletimo na levi sila izpostavljeno razgledišče, na katerega vrh se izplača povzpeti, vendar varno le po desni, z bukovjem v senci poraščeni strmini, medtem ko je sončna stran sila nevarna, suhotravnata, skalnata, izpostavljena. Ko prilezemo na skrajni rt, se nam na desno odpre prelep pogled na Zabiški Kuk in sosednji Vogel, levo navzdol pa vse dol do škofjeloškega pogorja. Razglednik se imenuje Ploha (1270 m). Ko se vrnemo na našo pot, se ta začne spuščati v najnevarnejši, za graditelje najzahtevnejši (tudi za tolminske markaciste, ki to pot obnavljajo), za pohodnike pa najzanimivejši del te poti. Sprva se steza, mulatjera le polagoma spušča skozi gozd, potem pa v temačno grapo ostro v desno, kjer so graditelji morali zvrtati tudi krajši tunel, nad katerim najdemo v skalo vklesano ploščo z letnico 1932. Ta del poti je utrjen tudi z dvema jeklenicama, z nekaj klini, del poti je kar precej izpostavljen, saj prečka strmo zemljino, v katero je vdelana komaj za čevelj široka stezička, čeravno je bila to nekdaj široka vojaška pot. Ko prilezemo iz te grape, je pred nami najlepši del poti, prečenje travnatih, delno skalnatih pobočij z rušjem, v katerih je konec septembra cvetelo vse polno modrih zvončnic. Desno nad nami je Rodica, bolj levo pa se pne greben, po katerem vodi bolj slaba lovska steza na sedlo Čez Suho, od koder se lahko spustimo v Ribičev Laz ob Bohinjskem jezeru ali zavijemo desno na vrh Rodice ter potem po že omenjeni mulatjeri nazaj proti Rutu ali k avtu. Ko nadaljujemo po poti, bomo na pred plazovi varnem prostoru opazili mizo s klopmi, od koder je tudi prelep pogled na Knežke Ravne v globeli pod nami. Načrtovanega prečenja je zdaj pred nami za le še malo manj kot četrt ure, saj se ob veliki posušeni bukvi na levi mulatjera začenja spuščati v bukov gozd, vse do planine v Prodih ter tudi naprej tja do planine Razor. Če se vendarle spustimo kakšnih deset metrov v tisto gozdnato strmino, bomo na desni opazili na moč obetavno lovsko stezo navzgor, ki pa potem vodi preveč v desno in se konča v travnatih strminah, druga manj opazna pa vodi skozi rušje po grebenu navzgor na sedlo Čez Suho. Mi smo se na tem mestu obrnili, poiskali nekaj ravne in razgledne trate ter občudovali Kobiljo glavo, planini Lom in Kuk ter se razgledovali na stene Zabiškega Kuka. Vreme je bilo čudovito, jesensko, zato je bila prav mamljiva tista topla trava. Toda če se želimo sprehoditi po Rutu, moramo iti naprej, saj je do avta skorajda tri ure, za cel izlet brez pretiranih postankov pa bomo porabili najmanj šest ur.
Jože Praprotnik