Matjaž Čuk: 23. septembra 2012, (26.) etapa Yakba (2910 m) - Simikot (2950 m)
Ups, "dons sem se pa mal zgubu" ...
Danes nas čaka lahek dan. Le dobri dve ali tri ure zelo počasne hoje, so nam rekli ...
Pa ni bilo ravno tako.
Začelo se je lepo. Po pol urice lagodnega spusta smo prispeli do mostu čez reko. Na drugi strani je vodič zavil nekam med koprive po ozki stezi navzdol, jaz pa – po lepi poti navzgor.
Hodim že dobre pol ure, most pod mano je že čisto majhen. Počivam, čakam, nič. Ni ne vodiča, ne nosača. Čudno. Usedem se in vzamem iz nahrbtnika zemljevid. Hmm, pot vodi ob reki ...
Pogledam zapiske. Od mostu sledimo poti med koprivami navzdol, nato ... piše.
Ups, zašel sem!
Dirkam po strmi poti nazaj. Tik nad mostom srečam vodiča, ki me je pogrešil in me šel iskat.
Oprosti, šel sem po napačni poti. Bila je lepa in široka in logično se mi je zdelo, da moram navzgor! hitim razlagati.
Je že v redu! odgovori. Samo, da sva se našla!
Naredil sem mu nekaj sivih las in skrbi, a tista stezica med koprivami navzdol se mi res ni zdela prava. Ko je zavil nanjo sem mislil, da gre na stranišče, saj v vasi to ni bilo mogoče.
Kakokorkoli že, malce sem si podaljšal današnji kratek dan in vodiču popestril jutro.
Sedaj smo vsi skupaj in po dolgi ravnini se je pot le pričela vzpenjati. Po uri vzpona prispemo do osamljene čajnice. Lačen sem že. Zjutraj v tisti revni hiši nismo jedli nič. Naročim nepalsko juho, ki je moj običajni zajtrk. Zraven dobim še jabolko.
Koliko je še do Simikota? vpraša vodič staro ženico.
Ena ura! odgovori starka.
Vzpeli smo se na bližnji grebenski rob, nato se je začelo. Prečnica brez konca, okoli neštetih robov. Po uri in pol hoda je vodič še enkrat vprašal, koliko je še do Simikota.
Še eno uro! je odgovoril možak ...
Zelo debeli, okrogli dve uri smo hodili do mesta. In to hitro, s pospešenim korakom! Presneta ženica! Verjetno že petdeset let ni bila v Simikotu, si mislim, ko si brišem pot s čela.
Današnji "lahek" dan se je raztegnil na čisto spodobnih pet ur hoje. Malce sem k temu pripomogel tudi sam, s tistim jutranjim izletom nad mostom. Kljub temu smo še pred poldnevom v Simikotu.
Popoldne je delovno. Takoj po kosilu se lotim pranja cunj. Tik pred večerom si izprosim vedro vroče vode. Umivanje je precej prijetnejše opravilo, kot tisto v Koltiju. Kopalnica je zelo preprosta, a čista.
Zvečer pišem dnevnik. Po večerji z vodičem popijeva vsak eno pregrešno drago pivo. Plačnik sem seveda jaz. Zelo zasoljena cena, 10 evrov za oba. A zaslužila sva si to nagrado, po lepih, a napornih dnevih v samotni dolini Limi.
Spim v postelji z rjuhami, prvič po štirinajstih dneh.
Hoja 5 ur. Vreme cel dan jasno, občasno delno oblačno. Temperatura zunaj 9,1 °C, v sobi 14,5 °C. Prenočevanje v hotelu, v mestu Simikot (2980 m).
Matjaž Čuk