Matjaž Čuk: 6. oktobra 2012, (39.) etapa Jumla (2390 m) - počitek
Šel je noter. Potem se je slišalo, kako teče voda ...
Včeraj smo naredili "dva v enem". Zato danes določim prost dan.
Jumla je primeren kraj za počitek. Predvsem za moja fanta, saj v mestu lahko počneš marsikaj. No, zame to mesto ni tisto pravo, je pa priložnost, da se malo spočijem od dal bhata in pojem tudi kaj drugega. Ničesar posebnega nimam danes v programu. Pač cel kup drobnih obveznosti, ki mi bodo zapolnile dan.
Prva ideja, želja po daljšem spancu, žal ni uspela. Čeprav sem šel v posteljo pozno, ob pol desetih, se zbudim že pred peto. Vstanem petnajst minut čez šest in sem seveda daleč prvi v jedilnici.
Po zajtrku ob kavici pišem dnevnik. Sredi dopoldneva operem cunje. Upam, da bodo do jutri suhe. Nato do kosila skrbim, da bodo napolnjene vse baterije. Morda nekaj naslednjih dni za to ne bo priložnosti. Odhajamo namreč na dokaj skrivnostno, neobiskano območje o katerem nimam veliko podatkov. Ne vem niti tega, ali bomo morali kako noč prespati pod milim nebom, ali nam bo uspelo priti od vasi do vasi. Pravzaprav se zelo veselim naslednjih nekaj dni. Samotna področja so poseben čar moje poti. Vsa pot do Pokhare, ki jo bomo opravili v naslednjh treh tednih, bo zelo zanimiva.
Vodič ima danes nalogo, da poizve kaj koristnega o naši poti v naslednjih dneh. Dvomim, da mu bo kaj uspelo. Če mu bo, bom zelo pozitivno presenečen.
Ob enih imam naročeno kosilo. Jaz sem točen, kosilo pa zamuja. Sem bil prezahteven? Naročil sem porcijo pečenega piščanca, pomfri in dva ocvrta jajca. Zdelo se mi je, da me je kuhar malce postrani gledal, a ni rekel nič ...
Čakam. Ura je že pol dveh. Nič. Nato grem le v kuhinjo pogledat, kaj se dogaja. Piščanec je že lepo zapečen, kuhar se dolgočasi. Čaka name, me ni videl, slišal - ali moram posebej povedati, da bi rad jedel?
Kakorkoli že po mojem posredovanju stvar zdaj bliskovito steče. Čez deset minut dobim na mizo tri krožnike – na enem je piščanec, na drugem pomfri in na tretjem jajca.
Kosilo je božansko. Splačalo se je počakati. Že samo teh nekaj minut užitka je vredno počitka v Jumli. Hmm, že razmišljam kaj slastnega bi naročil za večerjo ...
Popoldne gledam televizijo in preganjam čas. Ne ljubi se mi v mesto. Nič zanimivega ni tu. Pred tremi leti sem ga raziskal podolgem in počez, ko sva z vodičem čakala na nosača.
Pred večerjo se stuširam. Nisem tak kot Nepalci, ki gredo v kopalnico, potem pa slišiš kako teče voda in čez deset minut pridejo ven. Ta voda iz pipe ima morda dvanajst ali trinajst stopinj in je mnogo, mnogo premrzla zame, zato prosim za vedro vroče vode. Tako je precej bolje – pač kakor je človek navajen od malega – iti na slabše je mnogo težje ...
Za večerjo sem si naročil špagete s sirom in dva ocvrta jajca. Več nisem upal, saj me je sicer zelo prijazen kuhar grdo gledal. Že opoldne je imel "sitnosti" in delo z mano. Moram pa ga pohvaliti, da se je zelo potrudil!
Tudi večerja je bila okusna, čeprav na špagetih ni bilo sira.
Zvečer gledam televizijo. Nogomet, tekmo angleške lige.
Ob desetih grem v posteljo. Spim dobro. Zbudi me celo budilka, ki sem jo danes nastavil izjemoma, ker sem sam v sobi.
Počitek. Vreme cel dan jasno. Temperatura zunaj 12,9 °C, v sobi 18,0 °C. Prenočevanje v hotelu, v mestu Jumla (2390 m).
Matjaž Čuk