Matjaž Čuk: 9. oktobra 2012, (42.) etapa Tamtu (3065 m) - Daha (2090 m)
Dhar je v resnici Daha, tujci smo tu "čudo z drugega planeta" ...
Zbudim se ob štirih, v postelji se obračam do šestih. Nato vstanem.
Jutro je jasno. Gospodinja je že pokonci, ostali še spijo. Ob sedmih smo pripravljeni za odhod.
Dolina, po kateri hodimo, je dolga in se le počasi spušča. Vodi proti jugu. Zahodna pobočja so strma in visoka, vzhodna malo manj. Uživamo globoko senco. Sonce se še ni prebilo čez visoke grebene. Pot se spusti do reke, jo prečka nato pa valovi gor in dol na nasprotnem bregu. Po dveh urah nas obsije sonce. Vzpnemo se na rob, nato pa strmo spustimo na veliko travnato ravnico. To je kraj Ranga, pastirsko bivališče, kjer pa ni nikogar.
Po slabih treh urah pridemo do šotora. Tu so ljudje. Popijemo vsak skodelico mleka. Čez viseči most prečkamo reko. Zdaj je pred nami vzpon na prelaz Jiri Lagna (2860 m). Slabih petsto metrov višinske razlike zmoremo v dobri uri. Prav na vrhu je osamljena hiška. Ura je poldne. Čas je za kosilo.
Vreme je danes drugačno kot zadnje dni. Že zgodaj dopoldne se je pooblačilo. Nekaj je še jasnine, a tudi sivih, grozečih oblakov.
Dobršen del poti poteka po gozdu.
S prelaza pot ne zavije takoj navzdol. Več kot pol ure hodimo po ravnem, sem ter tja celo navzgor. Prispemo na veliko ravnico, kjer stojijo pastirski stanovi. Takoj za njimi gremo navzdol. Strmo, po kamniti poti, v številnih serpentinah. Vreme se je malce popravilo, skozi oblake večkrat posije celo sonce. Kaže, da bomo danes ušli dežju, ki se je napovedoval že dopoldne.
Z grebena se odpre pogled v dolino. Pred nami je prva vas, po mojih zapiskih bi morala biti to Dhar. A imena, ki jih dobimo od domačinov so velikokrat čisto drugačna od tistih iz literature, ki se jo imel na voljo doma - oziroma podatkov, ki sem jih izbrskal na internetu. Pogrešam pošten zemljevid tega področja. A tu ni turistov in jih še nekaj časa ne bo. Zato je kakršenkoli zemljevid tega področja, kljub temu, da je Kathmandu z njimi vsako leto bolj bogato založen, v naslednjih nekaj letih zgolj pobožna želja.
Potujemo po čudoviti pokrajini Rukum, kjer so tujci še bolj redki kot bele vrane. Počutim se kot raziskovalec, ki odkriva in vstopa v nove kraje. Kamorkoli pridemo smo deležni pozornosti in začudenih pogledov domačinov.
Vas, v kateri bomo nocoj prespali, se imenuje Daha. Šteje le pet hiš. Prav v zadnji si najdemo naš dom. Gostitelj ima hišo v treh nadstropjih. Spodaj je majhna trgovina, na sredi soba s tremi posteljami in zgoraj na podstrešju kuhinja.
Večerja je kot vedno težko pričakovani trenutek. Danes je poleg običajnega dal bhata, kot priboljšek v majhni skledi nekaj koščkov ribe. Seveda daleč od naših standardov, a vsaka sprememba enolične prehrane je dobrodošla, čeprav je v množici koščic mesa bolj malo.
Po večerji gremo kmalu v posteljo.
Sredi noči me zbudi ropotanje. Dežuje in to ne malo. Zunaj je pravi naliv. Pogledam na uro. Pol enih je. Več kot pol ure traja nevihta. Vmes nekajkrat pošteno zagrmi.
Uživam pod streho. Vedno je prijetno ko si na varnem in suhem, medtem ko se zunaj sproščajo naravne sile. Premišljuješ kako je imenitno, da imaš človeški privilegij – streho nad glavo.
Okrog pol dveh se neurje umiri. Zdaj le še rahlo dežuje.
Zaspim nazaj.
Hoja 6 ur. Vreme zjutraj jasno, čez dan spremenljivo oblačno, ponoči neurje, dež in grmenje. Temperatura zunaj 11,9 °C, v sobi 15,3 °C. Prenočevanje v nepalski domačiji, v vasi Daha (2090 m).
Matjaž Čuk