Matjaž Čuk: 2. novembra 2012, (66.) etapa Sondha (1170 m) - počitek
Vodič je od zgodnjega jutra do poznega večera pil rakši ...
Tudi danes je vrstni red vstajanja popolnoma enak kot včeraj, le da je vodič vstal ob malce bolj "spodobni" uri.
Mamine palačinke so še boljše kot včeraj. Čeprav nimam ne medu, niti marmelade, mi gredo zelo v slast. Enoličnih zajtrkov – vsak dan nepalska juha z nudlji ali ocvrta jajca – sem se že malo naveličal.
Po zajtrku povabim mojo molčečo sestrico k sebi in ji povem nekaj o mojih načrtih letos. Še vedno ne vem veliko o njenem znanju angleščine, a zdi se mi, da vsaj razume veliko več kot lani. Govorjenje pa ji ne gre – že Santos mi je včeraj rekel, če hočejo kaj izvleči iz nje, da jo morajo vprašati. Sedaj pa še v tujem jeziku in s ’"tujim" človekom, ups, to pa je že preveč ... Povem ji, da sem jaz sila preprost fant in naj se me ne boji, da me lahko vpraša karkoli želi.
S pomočjo vodiča mi uspe izvedeti le, da si želi še naprej študirati in da za to rabi mamino privoljenje. Po koncu trekinga bom prišel sem na obisk za deset, morda štirinajst dni in takrat se bomo o vsem tem pogovorili.
Tudi danes minute in ure minevajo počasi. Čas si krajšam s pisanjem dnevnika. Nekaj dni sem v zaostanku. Tu je možnost, da malce nadoknadim zamujeno, hkrati pa s tem preganjam dolgčas. A to je sila naporno delo, ne zdržim prav dolgo. Pogosto vstanem, se sprehodim ali ležem za nekaj minut v posteljo, da zberem svoje misli.
Danes sta Roshni in Khousuba začuda cel dan doma.
Malo pred poldnevom je kosilo.
Popoldan je še daljši del dneva. Spet sedem na klop, vzamem kemični svinčnik v roke in začnem pisati. Sredi dela me zmoti vodič. Rad bi mojo kamero. Roshni, Khousuba in še eno dekle so odšle na drugo stran reke nabirat drva. Želi jih posneti. Dam mu kamero. Morda mu bo uspelo narediti kaj uporabnega. Če ne bo dobro, bom itak zbrisal.
Čez pol ure pridejo skupaj domov.
Snemal sem tako, da me niso videle! mi zaupa.
Nato gledava. Ni slabo, malce bom skrajšal, malo porezal pa bo nastal čisto zanimiv prizor.
Popoldne spet jeva z vodičem meso. Njemu se kar sline cedijo. Zelo rad ima meso. Vedno obgloda čisto vse, do zadnje koščice. Ne vem, če je že kdaj pojedel toliko mesa, kot pri moji nepalski mami.
Meni pa to, na drobno razkosano nepalsko meso, nekako ne gre. Nikoli nisem maral obiranja in iskanja mesa med kostmi. Zato se ga v nepalskih domačijah raje izognem, mora biti že nuja, da si ga zaželim.
Je pa danes Roshni spekla nekakšno pecivo, roti mu pravijo domačini. Še toplo mi gre zelo v slast in se ga najem do sitega. Pomagam še vodiču, ki mu ne diši preveč. Roshni pa še kar peče. Stavim, da bova jutri zjutraj dobila veliko vrečo za na pot.
Za večerjo je dal bhat in pa spet meso. Izkoristim trenutek, ko mama gleda stran in ga hitro potisnem vodiču v skledo.
Po večerji sva z Roshni par minut sama – stisnem ji v roko nekaj denarja. Vem, da mama ne bo hotela nič, zato dam njej. Punca bo znala koristno porabiti darilo. Ne maram, da imajo stroške z mano, čeprav so me vzeli za svojega.
Preden gremo spat me vodič posname v hiši skupaj z družino. Nisem najbolj zadovoljen, posnetek bi bil mnogo boljši, če bil spontan. Za drag spomin pa bo tudi to dobro.
Dolg dan se izteka. Ura se bliža deveti. Prihaja čas za spanje. Jutri bova odšla zgodaj.
Vodič je cel dan od zgodnjega jutra do poznega večera pil rakši ...
Počitek. Vreme dopoldne sončno, popoldne delno oblačno. Temperatura zunaj 17,3 °C, v sobi 18,7 °C. Prenočevanje v mojem nepalskem domu v Roshnini hiši, v vasi Sondha (1170 m).
Matjaž Čuk