Delo, 26.07.04, Dogodki dneva - Jože Poglajen: Dovoljene bi bile le ovire zaradi paše živine, planinci pa ne bi smeli delati bližnjic ali novih poti
Predlog zakona o planinskih poteh
Neovirano tudi po zasebnih zemljiščih
Dovoljene bi bile le ovire zaradi paše živine, ne bi pa smeli delati bližnjic ali novih poti
Ljubljana - Kaj imajo skupnega poslanci Rudolf Moge (LDS) iz Maribora, Bogomir Vnučec (SMS) iz Radovljice in Vojko Čeligoj (DeSUS) iz Ilirske Bistrice? To, da prvemu v uradni poslanski osebni izkaznici v rubriki konjiček in osebne zanimivosti piše planinarjenje, pri drugem gorništvo in pri tretjem planinstvo. Zato seveda ni naključje, da so skupaj z Janezom Podobnikom (SLS), ki nima konjička ali osebne zanimivosti, ter Samom Bevkom (ZLSD), ki denimo zbira znamke, konec prejšnjega meseca pripravili in v parlamentarni postopek vložili zakon o planinskih poteh.
Zakon ni prišel na dnevni red zadnje redne seje državnega zbora v tem mandatu, vendar bi omenjenim poslancem težko očitali, da z njim zganjajo predvolilno kampanjo, kot lahko mirne duše zapišemo za zakon DeSUS o sprotnem usklajevanju pokojnin s plačami. Mirne duše zato, ker je bil model (samo) dvakratnega usklajevanje na leto potrjen (tudi) z glasovi te demokratične upokojenske stranke, in zato, ker je bil vložen, ko je bilo zadnjega zasedanja že zdavnaj konec in bi ga, kot da gre za naravno nesrečo, lahko sprejeli le na izredni seji med počitnicami.
Res je, da je planincev v Sloveniji zelo veliko. Po podatkih Planinske zveze Slovenije obišče planinske koče vsako leto približno milijon in pol planincev, ki so večinoma tudi volivci. In res je tudi, da v Sloveniji ni predpisa, ki bi urejal poti do skupaj 168 planinskih postojank. Bolj natančno - zadnji, ki je veljal do vojne, je bil leta 1933 objavljen v Službenem listu kraljevske banske uprave Dravske banovine.
Od prve davnega leta 1853 »nadelane« planinske poti po se-vernem pobočju Donačke gore - pot na Triglav so iz Bohinja so prvič markirali leta 1879 - je v Sloveniji nastalo sedem tisoč kilo-metrov planinskih poti. Nekatere med njimi, na primer med prvo svetovno vojno nastale mulatiere iz Bohinja na Komno in naprej čez Bogatinsko sedlo na Krn in čez Lepeno v Trento, ali slovite Hanzove poti na Prisojnik ali na Malo Mojstrovko, ki so po prvi svetovni vojni nastale zaradi italijanske zasedbe Primorske, so pomembna kulturna dediščina. Novih ne delajo več, za obstoječe pa skrbijo planinska zveza in 240 planinskih društev iz svojega denarja, država pa kakor kdaj.
Lani so športna fondacija, šolsko in z brezplačnimi poleti helikopterjev tudi obrambno ministrstvo za vzdrževanje planinskih poti prispevali 9 milijonov tolarjev. A financiranje ni glavni problem, čeprav bi za to, da bi bile vse poti vzorno vzdrževane, potrebovali še 11 milijonov tolarjev. Zadnje čaše je namreč vedno več težav povezanih z (zasebno) lastnino zemljišč, po katerih tečejo planinske poti, ko lastniki s postavljanjem ograj in na druge načine onemogočajo njihovo uporabo. Naša ustava v 33. členu zagotavlja pravico do zasebne lastne, vendar hkrati določa, da je mogoče to pravico z zakoni omejiti. Tako kot je to denimo urejeno v Švici ali v Italiji.
Z omenjenim zakonom peterice poslancev bi planinsko zvezo pooblastili, da s svojimi predpisi določi podrobnosti o označevanju in vzdrževanju planinskih poti. Določeno bi bilo, da je s Knafeljčevimi markacijami označena pot planinski športni objekt in podaljšek cest. Ključnega pomena pa sta 19. in 20. člen predlaganega zakona. Prvi zavezuje lastnike, da mora jo dopuščati nemoteno hojo in vzdrževanje planinskih poti, uporabniki pa pri tem paziti, da skrbijo tudi za interese lastnikov zemljišč. Tako naj bi bile dovoljene le primerne, navadno premične ovire zaradi paše živine, na drugi strani pa naj bi ne delali bližnjic ali novih poti. Na poteh bi prepovedali kolesarjenje oziroma bi ga dovolili le na poteh, širših od enega metra. V financiranje vzdrževanja in označevanja poti bi bile poleg planinskih društev obvezno vključene država in občine.
Nobene možnosti torej ni, da bi ta zakon sprejeli še v tem mandatu, zato je njegova usoda odvisna od dobre volje poslancev po volitvah, da ga znova podpišejo. Po poslovniku se namreč šteje, da predlog zakona, o katerem do konca mandata ni bila opravljena splošna razprava oziroma drugo branje v pristojnem delovnem telesu, ni bil vložen.
Jože Poglajen