7. Festivala dokumentarnega filma v CD, Ljubljana

7. Festival dokumentarnega filma

Predstavitev alpinističnih filmov

Kosovelova dvorana, 22. marec 2005 ob 18. uri

Ženske na K2/Women of K2

Režija: Jeff Rhoads; ZDA, 2003; 47 min.
Jeff Rhoads se je rodil v Idahu, ZDA. Od leta 1989 se ukvarja z režijo, je tudi snemalec in producent. Sodeluje na največjih festivalih in skoraj nikoli ne ostane brez nagrade. Sledi na Everestu, ki ga je posnel leta 1998, je že eden izmed njih, bil je najboljši dokumentarec leta in spremlja vzpon Toma Whittakerja na Everest. Med njegovimi najvidnejšimi filmi so še Vzpon na Gasherbrun II, Ameriška odprava na K2 in Moč glasbe.
V zgodovini himalaizma se je na vrh K2 povzpelo le pet žensk. Druga najvišja gora sveta (8611 m) je verjetno tudi najtežji osemtisočak. Film predstavi zgodbe o vzponih teh petih pogumnih plezalk, ki so: Wanda Rutkiewicz (23. junija 1986), Liliale Barrare (23. junija 1986), Julie Tullis (4. avgusta 1986), Chantal Mauduit (3. avgusta 1992) in Alison Hargreaves (13. avgusta 1995). Nato sledi še spremljanje dramatičnega vzpona Araceli Segarra, ki je kot prva Španka poskusila doseči vrh 17. junija 2002. Vrsta ovir, ki so se pojavljale nad sedem tisoč metri, so jo prisilile, da se je vrhu odpovedala.

Poklic: gorski vodnik/Profession: guide de montagne

Režija: Pierre-Antoine Hiroz, Véronica Duport; Švica, 2004; 26 min.; francoščina
Pierre-Antoine Hiroz se je rodil leta 1961 v Švici. Že pri štiriindvajsetih je za prvenec Rad bi, da se sonce postavi pokonci prejel vrsto nagrad. Najvišje priznanje je na festivalu v Trentu prejel za najboljši alpinistični film Seo leta 1987, znan je tudi njegov film Balada za Hudičev stolp iz leta 1992. V obeh nastopa znana francoska plezalka Catherine Destivelle. Prvi je bil posnet v Afriki (Mali), drugi v Ameriki. Leta 1995 je posnel film Erbus in prejel nagrado za najboljšo fotografijo. Eden vidnejših uspehov je bil tudi njegov film Pomoč v gorah – ekipa, ki drži skupaj leta 2002.
Režiser in scenarist Benoît Aymon sta se odločila posneti za švicarsko televizijo zakulisje priprav kandidatov za certifikat gorskega vodnika. Spremljala sta jih tri leta, epizoda, ki jo bomo videli, govori o petih kandidatih, ki naj bi pod budnim očesom inštruktorjev in ocenjevalcev opravili vaje iz reševanje. Nad štirimi tisoči metri napak ne sme biti. Kandidati, Didier, Cyril, Yann, Isabelle in Séverine, nam bodo spregovorili o strahu in pogumu. Vedeti je treba, da jih od šestdesetih tečajnikov pridobi certifikat le polovica. Že to je velik psihični pritisk za pet različnih vrst treninga in preizkusov, ki jih morajo kandidati opraviti pozitivno že prvo leto. Film je res prava in neposredna televizija.

Smučanje s padali po Grenlandiji/ Kite Skiing in Greenland

Režija: John Griber; Velika Britanija, 2003; 14 min.; angleščina
John Griber je iz Wyominga, v ZDA. Je gornik, smučar in deskar, vodja ekspedicij, režiser. Zadnjih petnajst let potuje po svetu in išče ter snema oddaljene, eksotične kraje, kjer bi se dalo deskati. Bil je na Arktiki, v Gruziji, Kolumbiji, Boliviji, Peruju, Patagoniji, na Norveškem in v Afriki. Leto 2002 je bilo zanj nadvse dramatično. Pri spustu z gore Saint Elias sta se spomladi smrtno ponesrečila prijatelja Aaron Martin in Reid Sander, v jeseni je sam za las ušel smrti zaradi pljučne embolije, ko je deskal s Čo-Oja (žal njegova žena ni imela te sreče). Za smučanje po Grenlandiji se je pripravljal v narodnem parku Grand Teton.
Grenlandija je zagotovo ena najbolj privlačnih in hkrati nevarnih pokrajin za ekstremne smučarje in deskarje. Znani plezalec in deskar John Griber se je odpravil tja v družbi vrhunskih mojstrov v smučanju in deskanju, kot so Chris Figenshau, Jim Zellers in Kasha Rigby, edina ženska. Skupaj so se prvič v zgodovini lotili ledenika Karale in se smučali tudi 40 kilometrov na uro. Opravili so tudi številne spuste s še neimenovanih sten. Na koncu so s poslednjimi močmi in izkušnjami premagovali vremenske pasti, ki jim jih je pripravila narava in se srečno vrnili v civilizacijo.

Socialmente inutile

Režija: Andrea Frigerio; Italija, 2004; 15 min.; italijanščina
Andrea Frigerio se je rodil leta 1968. Čeprav je diplomiral iz politologije, je predvsem fotograf in snemalec, ki se je vrsto let kalil v svetu reklamnih in propagandnih filmov ter videospotov. Strastno ga je zanimalo tudi plezanje, tako da je športne filme posvetil prav tej panogi. Leta 1999 se je pojavil s filmom Caipiroska, nato pa vsako leto nadaljeval snemanja, predvsem na temo prostega plezanja. Film Socialmente inutile je na primer prejel nagrado Andrea Morellija za »naravni in ljubeč odnos do naše zemlje«, kamor sodi tudi plezanje brez tehničnih pripomočkov, ki včasih kar preveč onesnažujejo naravo.
Simone Pedeferri je eden najbolj nadarjenih italijanskih plezalcev. Je prvi človek, ki je v dolini Masino prosto preplezal strmo steno Pesgunfi, ki ji pravijo tudi mali Yosemiti. V filmu Pedeferri razloži nove smernice v prostem plezanju in prosto ponovi to nevarno in strmo granitno smer, ki je ocenjena z 8a+ in E7. Mnogim se zdi takšno početje igranje z usodo, saj je možnosti za varovanje res malo. Plezalec se med plezanjem popolnoma spoji s skalo in z naravo. Smer je poimenoval Socialmente inutile (družbeno nepomembno); to je izraz, ki ga ljudje največkrat uporabljajo, ko gre za ocenjevanje plezalskega početja.

Navpične vibracije/Vertical Vibes

Režija: Georg Dehghan; Nemčija, 2003; 21 min.; nemščina
Georg Dehghan, rojen leta 1973, je avtor številnih videospotov, kratkih igranih filmov ter dokumentarnih in reklamnih filmov. Leta 2000 je presenetil s filmom Angeli težnosti, v katerem je predstavil slavnega norveškega skakalca base jumpa Andréa Bacha. Z isto temo se je srečal še v filmu Umetnost premeščanja, v katerem je snemal skakalce s pariških stavb. Potem se je lotil jadranja po Antarktiki (Berserk in the Antarctic).
Redko se zgodi, da kakšen filmski ustvarjalec razmišlja o svojem mediju, redko celo med poklicnimi režiserji celovečernih filmov. Tokrat pa nam je to darilo poklonil Georg Dehghan in s pomočjo dveh plezalcev in tudi snemalcev, Thomasa Ulricha in Stephana Siegrista, skušal vsaj malo približati težave snemanja plezalcev v športnih filmih. Pa ne le težave, tudi posebne sposobnosti, ki jih morajo imeti snemalci, pa izvrstno poznavanje tako plezanja kot tehnike in aparatur, s katerimi spretno ravnajo med nebom in zemljo. Da o dvojni obremenitvi niti ne govorimo. Seveda brez pomoči plezalcev ne bi bilo mogoče narediti nobenega filma o njih, saj morajo včasih tudi kaj ponoviti, sami posneti, pomagati premikati varovališča in dvigovati težko snemalno opremo, kar vse lahko pomeni odvečno obremenitev pri doseganju cilja, ki naj bi ga dosegli pred kamero. V filmu gre za snemanje na El Capitanu in Cerru Torreju, dovolj težke smeri, ki že same po sebi pomenijo izredne napore in tveganja.

Kosovelova dvorana, 23. marec 2005 ob 20.30

Led, plastika, moč …/ Glacierplastic Power or the Long Way to Competition

Režija: Christoph Sturm; Avstrija, 2004; 23 min.; nemščina
Christoph Sturm se je rodil leta 1971 v Avstriji. Je učitelj telovadbe in matematike, gorski vodni, inštruktor smučanja in plezanja ter padalec. Leta 2002 je posnel prvi film, dokumentarec o tečajih plezanja na Salzburški univerzi. Za Salzburški filmski festival je posnel portret plezalca Haralda Bergerja, ki so ga nato povabili še na druge pomembne festivale.

Filmu gre za natančno analizo treniranja lednega plezanja. Film je sestavljen iz treh delov. V prvem si lahko ogledamo trening na umetni steni, potem se ekipa preseli na naravni ledenik Pitztaler, kjer plezalec vadi za tekme svetovnega pokala in za svetovno prvenstvo 2003. V tretjem delu se film osredotoči na avstrijskega plezalca Haralda Bergerja, ko že drugič zmaga v svetovnem pokalu, nato pa, kako trenira še v Val Daone in Saasu Fee. Na koncu spremljamo še priprave na svetovno prvenstvo v Kirovu (Rusija).

Trans v Dolomitih/ Dolomites Trance

Režija: Ride the Planets; Francija, 2003; 7 min.; francoščina, angleški podnapisi
Dolomiti so izredno privlačna točka za plezalce in tiste, ki, potem ko so preplezajo steno, v dolino raje skočijo. Tudi francoski base jumperji so se odločili, da se iz meke v Chamonixu, preselijo in preizkusijo še na Treh Cimah, v Lavaredu. Potem ko so preplezali smer Hasse Brandler v severni steni Velike Cime, so se vrgli v globino s približno treh tisoč metrov. To so bili David Autheman, Christophe Blanc-Gras, ki sta tudi največ snemala, Dédé Rhem, Sam Beaugey, Jérôme Ruby in Jean-Nöel Itzstein. Scena med mogočnimi apnenčastimi stolpi resnično jemlje dih.

Musashi

Režija: Glen Crawford, Pat Morrow; Kanada, 2002; 13 min.; angleščina
Glen Crawford že dvajset let snema različne dokumentarno avanturistične filme po vsem svetu. Ljubezen do gora ter plezalske in smučarske spretnosti so mu omogočile, da je lahko posnel nekaj najbolj vznemirljivih filmov v še neraziskanih območjih od kanadske Arktike do Ognjene zemlje.
Pat Morrow je postal znan po svetu, ko je leta l982 stopil na Everest. Za tem je splezal na vse najvišje gore celin in zaključil svoj »slam sedmih vrhov«. Zadnja leta je posnel več kot trideset filmskih projektov, pred tem je veliko pisal za revije in knjige.
Kombinirano plezanje pomeni plezati po skali in ledu, danes pa je ta zvrst presegla že vse predstavljive meje. V filmu spremljamo velika mojstra tovrstnega plezanja, kot sta Will Gadd in Ben Firth, pri prvem uspešnem poskusu prostega plezanja v eni najtežjih smeri na svetu, nekakšni ledeni jami v kanadskem Skalnem gorovju. Smer sta poimenovala Musashi, po japonskem samuraju, ki je prvi v borbah uporabil dve bodali. To gibanje ju je spominjalo na njuno premikanje cepinov. Danes so se ledna orodja že toliko izpopolnila (cepin brez paska in čevlji, ki imajo tudi lastnosti derez), da je bilo o takšnem podvigu sploh mogoče razmišljati. Tako sta pomaknila mejo človeških zmogljivosti spet prek magičnih meja.

Generacija L – David Lama/ Generation L – David Lama

Režija: Georg Dehghan; Nemčija, 2003; 26 min.; nemščina
Georg Dehghan je pravi profesionalec, ki je v športni film pripeljal malo drugačen prijem, saj je znanje nabiral pri številnih reklamnih filmih in glasbenih spotih. Tako ga poleg splošne scene zanimajo tudi podrobnosti, človekov obraz in razmerje med naravo in posameznikom. Ni čudno, da so film v Trentu nagradili študentje filmskih akademij.
Trinajstletni David Lama je že danes zanimiva osebnost prostega plezanja. Je sin nepalskega Šerpe in Avstrijke. Je zagotovo eden najmlajših talentov v tem športu. Odkril ga je že pri sedmih letih Peter Habeler. Marca 2003 je postal pri dvanajstih letih najmlajši plezalec, ki je prosto preplezal težavnostno stopnjo 8b+, smer Halebopp v Arcu (Trento, Italija). V filmu ga vidimo s skupino mladih plezalce pri treningu na različnih stenah. Ostal je preprost fant in prijateljsko se druži z drugimi v skupini in predvsem neizmerno uživa v plezanju, kljub velikemu talentu in svetovni pozornosti.

5 elementov/5 Elements

Režija: Thomas Miklautsch; Avstrija, 2004; 45 min.; angleščina
Thomas Miklautsch je rojen leta 1971. Kot študent se je lotil angleščine in komunikologije, potem ga je popolnoma zasvojila ljubezen do športa in narave. Že pri enajstih je stopil na surf in od takrat je prehodil dolgo in uspešno pot ne le kot vrhunski športnik, ampak tudi kot posredovalec svojih in tujih doživetij na filmskem traku. Leta 1994 je ustanovil skupino New World Spirits, v kateri so športniki in snemalci, ki ljubijo življenje v akciji, avanturo, zagovarjajo pluralnost kultur, se borijo za ohranjanje narave in se pri delu zavedajo, kaj pomeni umetnost. Pri vsem tem pa ne pozabijo niti na smeh. Leta 1995 je Thomas Miklautsch posnel z bratom Christianom prvi film o ekstremnem surfanju. Najbolj slavni naslovi njegovih filmov: Camanchaca, Boemi in Ayahuasca.
5 elementov je mojstrski povzetek največjih podvigov v surfanju od leta 1996 do 2004, ki jih je opravila skupina NWS. Tako lahko vidimo ekstremno surfanje na Aljaski, Mauritiusu, Havajih, v Čilu, Argentini, po Amazonki, v puščavi Atacama, pred San Franciskom in na Antarktiki. Vendar nam avtor ne posreduje le športnih užitkov, ki so že na meji znanstvene fantastike in nemalokrat smrtno nevarni, ampak kritično razmišlja tudi o naravi in našem ravnanju z njo, plemenih, ki izumirajo, in njihovih kulturah, sliko pa popestri še z življenjskimi reki znanih filozofov in romanopiscev. Film je primerno vsebinsko podprt tudi z glasbo, veliko je glasbe šestdesetih let, med najbolj znanimi je prav gotovo Dead Man, Neila Younga, ki se v filmu za trenutek tudi pojavi.