Delo, 15.09.04, Književni listi - Ifigenija Simonović: Knjiga Na beli steni Urbana Goloba je zgodba fanta, ki je imel raka v ustih in se je vse otroštvo zdravil, potem doštudiral, dela magisterij, je bobnar in alpinist
Premagati steno, premagati smrt
Ifigenija Simonović
Knjiga Na beli steni Urbana Goloba (Založba Sanje, 2004, 93 str., 3700 SIT) je zgodba fanta, ki je imel raka v ustih in se je vse otroštvo zdravil, potem doštudiral, zdaj dela magisterij ter je bobnar in alpinist, fotograf, urednik, tudi pisatelj. Ob prostem času hodi pripovedovat o plezanju otrokom na onkološkem oddelku. Zanje je naredil znameniti sponzorski zimski prehod slovenskih Alp, od Tolmina do Maribora.
Do izida prve knjige je bil U. Golob znan kot fotograf. Njegove fotografije so dokumentarne, saj prikazujejo alpinistične vzpone, in umetniške, ker iz prostranosti in svetlobne dramatičnosti narave ustvarja podobe nečesa nadnaravno lepega in veličastnega. Pred slikami najvišjih vrhov sveta gledalec obnemi kot pred svetiščem, začenja dojemati bližino »neba in zemlje«, doživljati stik z vesoljem ih tudi krhkost in drobcenost samega sebe. Narave nas je strah, Urban Golob pa nam pomaga premagovati ta občutek. Fotografira s čudežno lepih konic sveta, vstaja pred zoro in čaka na sončne zahode. Človek je na njegovih fotografijah bitje, ki ima namesto kožuha živobarvno nepremočljivo opravo, ki spi v šotorih in živi od čaja in čokolade, predvsem molči in razmišlja in se takrat, ko resnično visi na nitki, uri v človeški toplini in srčni kulturi. Narava se nenehno spreminja, človek pa je enako ranljiv in umrljiv, kot je bil pred tisočletji, hkrati pa nenavadno pokoren in izzivalen.
Na beli steni ni knjiga o alpinizmu, čeprav je tudi to. To je knjiga nevsiljivega sporočila o premagovanju smrti, pisatelj govori v prvi osebi, a ne govori o sebi. Zdi se, da ponavlja: to sem jaz, a to ni pomembno, bralcu pa se razkriva kot izjemen človek, tako po izkušnjah, ki jih opisuje, kot rudi po načinu pripovedovanja.
»Nič me ni zeblo, le kar naenkrat sta stopali postali dva neobčutljiva hloda v čevljih.«
V vzporedni zgodbi iz otroštva in časa zdravljenja pa je tale odlomek: »Ves razred je prišel na obisk in razredničarka tudi. Sošolci so posedli okoli moje postelje, nekaj je govorila le tovarišica. Verjetno so hoteli več spraševati, kot so me, toda moji odgovori skozi napol zaprta usta (več kot nekaj milimetrov jih nisem mogel odpreti), pravzaprav bolj skozi nos, so jim bili večinoma nerazumljivi. Nerodno jim je bilo, pa te¬ga nišo hoteli pokazati. Potem smo v glavnem gledali televizijo in vsake toliko časa je kakšen boječ pogled ušel proti meni. Ampak meni je bilo zelo fajn.«
V knjigi se uspešno prepletata dve zgodbi: zgodba otroka, ki se zdravi za rakom, in mladega moškega, ki se scela oklepa življenja. Alpinizem je paradoksno izzivanje in premagovanje usode hkrati. Skopo besednost se prilega zabijanju klinov: tako beseda kot klin morata »prijeti«. Nobenega leporečenja. Alpinist si ne more privoščiti zabiti klina, kjer ni nujno treba, v nahrbtniku je prostor samo za najnujnejše. Tako tudi v knjigi. Stavek je neposreden in čist. Posebnost knjige so dialogi. Eden drži vrv, drugi pada, vmes je smrt. Na vrhu prvič preplezane gore Peak 41 v Himalaji ni niti prostora za tri plezalce, niti časa, niti kisika za več kot prgišče besed: »Kaj stari, nam je ratal, a ne?«
Urban Golob v knjigi Na beli steni prinaša vrsto novih izrazov in besed; jemlje jih iz pogovornega jezika svojih kolegov in alpinističnega žargona. Kot bi hodil po slemenu, drži ravnovesje, med knjižnim in pogovornim jezikom, med humorjem in hudomušnostjo, med nežnim in prostaškim klevetanjem, med pompoznostjo in skromnostjo: Ne piše zato, da bi povedal, kam vse je splezal, temveč zato, da bi povedal, kaj plezanje sploh je in kaj vse lahko človek, ki nekaj resnično ljubi, naredi zase in za druge. Pa še kako mu rata!