Knjigo sem kupil.
(Opozorilo: prispevek razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)
***
Hoja. Kot velika večina soljudi z njo živim vse življenje. Z njo se ukvarjam več kot množica hodečih. Moji šoli hoje je ime gorništvo. Še več: ime ji je slovenska šola gorništva. (O njej si lahko kogar zanima več prebere v sklepnem poglavju prve izdaje knjige Slovensko planinstvo (2011)).
V zadnjem obdobju smo v slovenskem prevodu dobili številna dela klasikov hoje kot sta David Thoreau in John Muir, raziskovalca Frédéric Gros in Erling Kagge, potopisci Nan Shepherd, Robert Louis Stevenson, Werner Herzog in Sylvain Tesson … Zato je knjiga, ki sta jo pripravili slovenski avtorici, v meni zbudila velika pričakovanja. Želel sem si, da bom končno lahko bral o tem, kako nas je hoja – Slovence kot nacijo naredila, nas sooblikovala in nam ponuja odlične možnosti nadaljnjega razvoja. A knjiga je (žal) našla zgolj svojo (suho) znanstveno vejo, kjer bo počakala, da jo bo urbani arborist obrezal in prepustil (etnološkemu in antropološkemu) kroženju snovi in energije … (Vem, ocena je močna in nič prav nežna, a iskrena.)
- Še več, klepet med hojo neprisiljeno prehaja v (hodeč) intervju; in nasprotno – intervju vseskozi prekinjajo misli, povezane s hojo, dogajanjem in okolico. (94)
- Kljub nestrukturiranosti, manjši artikuliranosti ter – v primeru, da intervjuji niso posneti, ampak kasneje zapisani – izgubi dela informacij, so pogovori, izvedeni med hojo, bolj sproščeni in zaupni, zunanje spodbude (npr. dogodki in stvari ob poti) sopotnike in sopotnice nagovarjajo k upovedovanju, ki jim sicer ne bi prišlo na misel, raziskovalcu pa pomagajo pri boljšem in hitrejšem razumevanju. (94)
- Prav tako je bilo zanimivo opazovati skupinsko hojo, fizično aktivnost, ki je blažila »disciplinarno nasilje« in nekje »med tukaj in tam« zaokrožila naše ostre in včasih disciplinarno ali osebno zamejene misli (in predsodke) z vzajemnim spoštovanjem in razumevanjem. (99)
- Bi bilo kaj drugače, če bi se po Goričkem vozili z avtom? Če bi namesto hodinarja izvedli vozinar? Mi smo vendar šli peš, pri tem pa je hoja prispevala tako k skupinski dinamiki kot našim osebnim izkušnjam krajev kjer smo hodili … (114)
Hodinarji, ta izjemno lepo oblikovana knjiga, so se »navdihovali ter deloma sledili eksperimentalni metodologiji Nicka Shepherda, Christiana Ernstena in Dirk-Jana Visserja, mestoma pa so ubirali lastne poti; predvsem z uporabo pisanja kot raziskovalne metode, ki se prepleta s hojo, pa tudi z uvajanjem raziskovalne meditacije v etnografski dogodek.« Hodinar (angl. walking seminars) je z znanstveno metodo in občečloveškim znanjem odkril to, kar je v Sloveniji že dolgo dolgo odkrito, znano in kar (vsaj nekateri) gojimo (tudi slovenski raziskovalci različnih terenskih strok, esejisti, romanopiske, potopisci, blogarke …) kot nekaj žlahtnega, izpolnjujočega in humanega. A o slovenskih hodopiscih ni niti sledi. Čeprav so nekateri s svojimi premišljevanji o hoji in s hojo segli zelo visoko in globoko. Ob tem naj spomnim tudi na dolgohodna, celo vseživljenjska premišljevanja. Sedem antropoloških esejev Hodinarja sicer izvira iz spominov Istre, različnih planin, koprskega Primorja, Porabja, čezmejne Koroške, Nove Gorice in porečja Rižane.
- Prav tako smo pustili našemu vodiču, uprizoritvenemu umetniku, da je soustvarjal naš dogodek, bil je del naše raziskovalne poti in skupine. Čeprav smo po hodinarju večkrat občutili, da smo bili »zapeljani« s strani vodiča, da smo sledili njegovim poudarkom, viziji in idejam, naš poskus vseeno ocenjujeva kot uspešen vmesni ali uvodni del potencialno širše ali bolj fokusirane raziskave. (130)
- »Več so jih pokopali, kot jih je prišlo na pogreb,« nadaljuje Zdravko, in čeprav se možgani upirajo ušesom, ti avtomatično zaznajo besede. Morda obstaja točka, ko slušni kanal besed več ne pogoltne. (135)
- Sama se pač počutim Novogoričanko … In mojo novogoriškost je pred časom, ko sem se od službe na Delpinovi ulici do mestnega gozda Panovec odpeljala z avtom (namesto po svoji stari navadi peš), končno prepoznal in priznal tudi mož Novogoričan. V Novi Gorici namreč nihče ne hodi peš in se povsod odpravijo z avtom. (149)
- Pravzaprav lahko rečemo, da je med premikanjem in zastajanjem, med fluidnostjo in strjevanjem, dorečenim in nedorečenim nerazdružljiva vez. Da bi kaj izvedeli, se moramo premakniti. Shoditi. Da bi se premaknili, moramo najprej opazovati. In poslušati. Druge v prepletu s sabo. Kredibilnost prepleta metod pisanja in hoje je morda prav v dialogu, v prepletu besed in korakov, v prehojeni poti od uglaševanja do resonance, kjer se besede in koraki venomer prilagajajo eni drugim in iščejo obliko izražanja in gibanja glede na snov. (184)
To, kar sam že desetletje imenujem zhoja (=hoja z zgodbo), sta avtorici – ob pomoči raznovrstnih inštitutskih kolegov – popisali do obisti. Hojo sta slekli do golega, mestoma sta izvedli tudi obdukcijo in si njene posamezne dele pogledali z mikroskopom, celo spektrometrom. Ne dvomim, da bo ta molekularni uvid v truplo hoje izboljšal njen anatomski atlas. A k sreči je hoja še kako živa in se ne pusti ujeti. (Ob tem zgolj gorniški utrinek: vsak izlet/pohod/tura sestoji iz priprave, izvedbe in analize. Temelj varnejšega in doživetij polnejšega gorništva je kakovostna priprava, ki obsega tudi … branje knjig, vodnikov, zemljevidov in spletnih virov. Izkušnje drugih so izjemno dragocen in hkrati (ne)verodostojen vir.)
- Nekateri raziskovalci so se osredotočili na razumevanje hoje kot obče in specifične človeške prakse v povezavi s prostorom in preživetvenimi strategijami, drugi pa so hojo premislili z metodološkega vidika, kot raziskovalno tehniko oziroma metodo raziskovanja odgovornost in sposobnost odzivanja (Springgay in Truman 2018). (23)
- »Hoja z« (angl. Walking with), ki upošteva več-kot-človeško, ni le gibanje misli z drugimi, ampak tudi proces vpleta z izbrisanimi in zanikanimi zgodovinami, angažirano premikanje (Ticineto Clough in Calderaro 2018). (30)
- Na podlagi predstavljenih primerov bi lahko ugotovljene epistemološke prednosti hoje strnili v sledeče točke: stik, informativnost, umeščanje, telesna izkušnja in (so)razumevanje. Prvič, »hoja z« ima navadno skupni cilj, hodimo od ene do druge točke, pri čemer se v skupni dejavnosti lažje in hitreje vzpostavi medsebojni odnos, morda celo »kulturna bližina« (angl. cultural intimacy; Herzfeld 1997). (177)
- Podobno se lahko prepletajo tudi terenski zapiski, dnevnik in raziskovalni esej, čeprav lahko že sami deskriptorji (dnevnik kot osebni zapis) navajajo na različne vrste epistemoloških nastavkov, ki imajo v ozadju razlikovanje med metodo kot načinom ekstrahiranja podatkov (zapiski) in razumevanjem metode kot prakse umeščenosti v etnografski dogodek (esej). Prav tako bi razliko med uporabo raziskovalnega eseja (v skupini ob vzajemnem branju) ter pisanjem (osebnega) terenskega dnevnika in zapiskov lahko primerjali z osamljenim opazovanjem in dialoškim, relacijskim spoznavanjem. (180)
- Nekateri raziskovalci na hodinarju so tako opozorili na nelagodje ob zabrisovanju meja med »mojo« in »tvojo« mislijo, ki lahko ob intenzivni hoji in diskusijah postane »skupna«. Opazka odpira vprašanja o (ne) možnostih grajenja znanja v dialogu in je blizu kritikam postkvalitativne metodologije, ki izpostavljajo zabrisovanje pozicij ter izgubo uvida v razmerja moči. (181)
- V luči vseh naštetih pomislekov se zdi, da so skromnost, iskrenost in nevednost bistveni izhodiščni zastavki takšnega hodopisnega raziskovanja, ki nakazujejo pot najinim epistemološkim razmislekom o hoji in pisanju v kontekstu raziskovalne meditacije. (181)
Kot sem enkrat že zapisal:
»V tišini spoznamo sebe.
V tišini se rodijo ideje.
Skrivnosti sveta so skrite v tišini, ki je v nas.
Tišino potrebujemo.
Tišina je vir neprecenljivega bogastva.
V tišini lahko ponovno odkrijemo reči, ki nas veselijo.
Vsak od nas ima svojo tišino.
Šele v tišini dosežemo resnično intimo.
Hoja je svoboda. Hoja je potreba. Hoja je življenje.«
Umanjkanje (z vidika esejističnih in potopisnih avtorjev in avtoric; kaj ima o hoji povedati gorništvo; o tišini kot sprožilki najbolj vznemirljivih pripovedi …) razkriva, da v slovenski hodologiji, tudi hodoslovstvu ostaja še veliko nepovedanega. Izziv tudi zame?