Freeapproved - Anže Čokl: ... poredni pa na Rjavino!
Ljudska modrost pravi, da gredo pridni v nebesa, poredni pa v pekel.
Ker so (skoraj) vsi udeleženci tokratnega kolektivnega gorskega nočnega turizma pridni, smo si šli ogledat kako v resnici izgledajo nebesa pod Rjavino. Da smo do tja prišli, smo sicer najprej morali čez pekel, ki se je pričel po službenih obveznostih. Eden za drugim so moji prijatelji za skupinski spanec podlegali mukam težkih nahrbtnikov, pekočih stegen, suhih žrel in nenazadnje velikih, res velikih žuljev. Dan smo naposled zaključili s tem, ko smo priromali na najboljše možno mesto za bivak. In kjer je večina zmagala in se je s poslavljajočim se soncem poslovila tudi osnovna ideja. A nič ne de - cilj današnjega dne je bilo druženje in prej omenjeni ogled tistega, kar čaka ta pridne. Spalnico z zakonsko posteljo za 7 moških smo hitro uredili. Sledilo je 
nekaj kramljanja ob tem, ko so ta bolj pridni kuhali razne dobrote. Noč ima svojo moč in tako smo kmalu potihnili. Malo nas je bilo strah za Bora, ker je bila luna skorajda polna! Celo noč nam je luna prav nadležno sijala na betice, tako da smo se namesto pred mrazom, ki ga nismo zaznali, skrivali predvsem pred sijočo luno.
Sončni vzhod je potregel z razgledi, ki smo jih pričakovali ... Nora avantura, super družba in že kmalu gremo izbirat drugo nebeško lokacijo! Do prihodnjič - srečno!
Anže Čokl
Hotel pod Rjavino 24.04. – 25.04.13
Primož Blaha: Pomlad je prišla v polnem zamahu - in čas je za visokogorje! Res smo se večji del zime držali nižjih in varnejših tur in sem že kar pogrešal občutek pravih gora! Zaradi vročine sem se zato z veseljem odzval vabilu na malo drugačno turo - take so pač vedno najboljše.
Sedem se nas je v sredo po službi odpravilo v Krmo. Na začetku doline kar nismo verjeli poročilu, da se prismuča do avta - a že kmalu se pojavi sneg, in cesta je prevozna le do Kovinarske koče (870m). Od tam je kar dolga po ravnem dnu doline preden se končno ne začne vzpon. Snega je vedno več, sonce greje, razgledi čedalje lepši ...
Višje v Travni dolini smo končno zamenjali smer hoje in se usmerili proti severu skozi Kravjo dolino. Pot je res dolga, ampak je pa lepo v teh širnih sneženih prostranstvih in dolinah, kjer se sliši samo zavijanje psov pod nogami, vse naokoli pa mir in navdihujoči razgledi.
Dolg vzpon pa je terjal svoje in z naraščanjem žuljev in utrujenosti je padala motivacija ... Namenjeni smo bili preko Temena in po JV pobočju na Rjavino, a do tja je bila še vsaj 1 ura, pa tudi prehod na Teme ni bil zasnežen in bi znal biti zoprn. Nekateri smo hoteli še vztrajati, a na koncu smo rajši ostali skupaj - saj zato smo prišli. Tako smo zaključili malo pod Temenom na nekaj čez 2000m; mogoče bi šli pa vsaj nekateri zjutraj še na vrh ..?
Sonce je že zašlo in hitro je postalo mraz, zato smo si uredili sobo z razgledom, pojedli večerjo in se zavili v spalke. Ponoči je bilo okoli ničle, tako da zeblo nas ni - le luna je tako močno svetila, da je bilo res moteče! No, pa vseeno smo kar solidno spali in seveda zjutraj ni bilo nikomur do vrha, saj bi se bilo treba za to najprej spraviti iz tople spalke ... Škoda, saj zgleda res lepa flanka pa tudi razmere bi bile odlične. Pa drugič!
Tako pa smo dočakali sončni vzhod v postelji, sledil je še zajtrk v postelji, potem pa smo spakirali, stopili na smuči in - v dolino! Tako luksuznega hotela zlepa ne najdeš!
Smuka pa prav v redu, še bolje bi bilo, če bi še malo počakali, saj je bilo v senci še trdo, na soncu pa že ravno prav odpuščeno, nižje v Krmi pa ni niti pomrznilo in je šlo v senci tudi še prav v redu. Potem pa nazaj v službo kot da ni bilo nič - le tisti nasmešek je izdajal, da ni bil čisto običajen dan ...
Primož Blaha