Lojze Zupanc: Ko še ni bilo reke Drete, Menine planine in jezerca Bibe na Menini, so na Rogatcu živele vile, ki so prihajale v dolino in svetovale kmetom, kdaj naj sejejo in žanjejo.
Najrajši pa so obiskovale pastirje, ki so po lokah pasli ovce. Igrale so se z njimi in jim plesale vilinsko kolo.
Nekega dne so se pastirji stepli, ker so vsi hoteli imeti najmlajšo in najlepšo vilo za ženo. Vila pa jim je rekla:
»Tisti me bo dobil, ki me bo ulovil!«
»Nič lažjega ko to!« so odgovorili pastirji.
Takrat je vila stekla po zeleni loki. Pastirji so se pognali za njo. Tekli so in tekli, a ko se je najmlajši in najlepši pastir že toliko približal vili, da bi jo bil skoraj že lahko prijel za zlate in v vetru vihrajoče lase, se je ozrla in potočila solzo.
In glej! Kamor je padla solza, tamkaj je nastala Dreta, reka, ki je drla in drla, da so jo pastirji komaj prebredli. Tačas je bila vila že daleč pred njimi. Toda pastirji niso obupali. Tekli so za njo in tekli, dokler se ji ni najmlajši in najlepši pastir toliko približal, da bi jo skoraj že lahko prijel za zlate in v vetru vihrajoče lase. Takrat je z glave izpulila en sam las in ga vrgla na zemljo.
In glej! Kamor je padel vilinji las, tam je zrasla Menina planina.
Zdaj so pastirji upehani obstali in spoznali, da vile ni mogoče ujeti.
A najmlajši in najlepši pastir le ni obupal. Pogumno se je pognal za bežečo vilo v temne hoste Menine planine, dokler je ni na vrhu ujel. Dvignil jo je v naročje, da bi jo poljubil na lepe oči, ki so bile lepše kakor zvezdice na nebu. Takrat je vila zajokala. Jokala je in jokala, dokler se ni prav vsa stopila v solze. In tamkaj, kamor so na zemljo padale vilinje solze, je nastalo jezerce Biba.
Tako se je tudi najmlajši in najpogumnejši pastir praznih rok povrnil k svoji čredi.
Vile z Menine planine pa se še danes v mesečnih nočeh najrajši kopljejo v Bibi.