Išči

Vse objave

Objavljalci

Authors

Arhiv

Prisank ali Prisojnik po Kopiščarjevi (Jeseniški) poti

Silvo Baznik: Po dvournem vrtenju volana sem z umikom noči pred dnevom ustavil avto pod Erjavčevo kočo.

Hladen jutranji zrak me drami in vabi v višave. Stopam čez grapo po udobni poti do vzniožja Prisojnikove severne stene. Vzpon pričnem po obokani polici, ki me vodi po zelo zračni okovani steni dokler se svet ne položi. Po številnih zavojih pridem do strmega poličastega kamina, ki terja malce iznajdljivosti saj se višje zelo zoži in je malo prostora za planinca in nahrbtnik.

Nad kaminom se svet precej izravna in po krušljivem svetu pridem na druščnato dno okna.
Počasi stopam do zadnje strme plošče, ki je obilno okovana in nudi lep adrenalinski užitek pri izhodu iz okna. Do sem sem hodil in plezal dobri dve uri in užival v samoti dneva in poti.

Pred menoj je lep severni pogled skozi okno in na številne gore na jugu. Nadaljujem po grebenu, ki je deloma še zavarovan s pletenicami in klini. Na poti me preseneti gams, ki se le ozre in nadaljuje svojo pot. Tu najdem kar kopico še cvetočih zvončnic in maloštevilne cvetove bleščečega petoprstnika. Minljiva lepota rož v jeseni pred pričakovanjem zime.

Dobra ura mine in sem na vrhu Prisojnika. Vpišem se v knjigo pristopnikov in delim obrok s planinskimi kavkami. Čez nekaj časa pride naslednji planinec s Hanzove poti, kasneje še dva iz južne poti. Čas hitro mineva in počasi se odpravim z lepe gore, tokrat po južnem pobočju do razcepa za Mlinarsko sedlo in drugo okno a se tu le obrnem proti zahodu. Nekaj mora še ostati kot vzpodbuda za naslednji obisk tega čudovitega sveta. Pot me pelje zlagoma navzdol do grape z gamsi. Tokrat so prizanesljivi do mene in fotoaparata in naredim kopico posnetkov preden nadaljujem pot.

Globoko pod menoj je Mlinarica in Trenta, nad njima številne gore, ki vabijo in vabijo. Sonce prijetno greje, ko stopim pod zahodno pobočje Prisojnika in zagledam Sovjo glavo, prelaz in vrh Vršiča. Še prehod melišča in sem na obeh vrhovih, spustim se na Vršiško cesto in po njej do Erjavčeve koče, kjer si osvežim grlo s priljubljeno pijačo.

Pohod sem zaključil po šestih urah in pol ter vesel pognal jeklenega konjička proti domu.

 

24.09.2013

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 79805