Gorenjski glas - Jelena Justin: Grintovec (2558 m) - Gora, ki pozimi velja za lahko dostopno, na svoji strehi skriva številne pasti, zato se je moramo lotiti skrajno previdno. Precejšnja višinska razlika zahteva fizično dobro pripravljenega gornika.
Zimska podoba ošiljenega Grintovca in njegove zalite Strehe je za gornika čudovit gorski cilj. Kljub temu da velja zimski vzpon nanj za dokaj nezahtevno dejanje, je problematično ravno to, da se ga marsikdo loti podcenjujoče. Vzpon preko Strehe nima velikega naklona, vendar zdrs na trdi, ledeni, spihani podlagi je lahko usoden. Žal; zato se gore lotimo previdno, s spoštovanjem.
Izhodišče vzpona je Kamniška Bistrica. Če je cesta prevozna, se lahko zapeljemo mimo Žagane peči do spodnje postaje tovorne žičnice; pravzaprav še malce višje, do konca ceste, kjer se po bližnjici povzpnemo do običajne markirane poti. V spodnjem delu pot poteka v okljukih skozi bukov gozd. Z višino gozd postaja redkejši in pred 14 dnevi smo si pri lični klopi nadeli dereze, ker je pot postajala vse bolj snežena in snežena podlaga je bila vse trša. Sledi pas nižjega drevja. Če smo dovolj zgodnji in skale na naši desni strani še niso oblite s soncem, se po desni strani povzpnemo do vpadnice pod sedlom. To pobočje je pogosto spihano, trdo, lahko tudi ledeno. Po strmini se povzpnemo do Cojzove koče na Kokrškem sedlu. S sedla nadaljujemo desno, preko strmega pobočja. Po približno 10 minutah dosežemo razpotje; desno gre pot proti Skuti, mi nadaljujemo levo. Sledi izpostavljena in za zdrs nevarna prečka, skoraj naravnost do kotanje Spodnjih Jam. Iz kotanje vodi preko Jam zimski plezalni vzpon na Grintovec, drugi plezalni vzpon pa je preko jugozahodnega grebena. Mi nadaljujemo po običajni, poletni, markirani poti proti vrhu.
Vzpenjamo se levo preko strmega pobočja. Gredina je dobro vidna. V Ovnovem čiru zavijemo desno. Dosežemo znamenito Grintovčevo Streho, ki ima pozimi maksimalen naklon 30 stopinj. Strmina ni velika, je pa v spihanem, trdem, ledenem zelo nevarna za zdrs. Pozimi na vrh Grintovca vsekakor ne hodimo s pohodnimi palicami, ampak imamo v rokah cepin. Vrh je videti blizu, a do njega je še kar približno ura hoje. Ker imamo vrh ves čas pred seboj, je v tem delu vzpon dokaj monoton. Pozorni moramo biti na sneženo podlago; sneg je lahko na nekaj metrih trd in pomrznjen, naprej je sipek … Vrh nam ponudi čudovit razgled. Ob mojem vzponu razgled ni bil pretirano lep, saj so se podile megle, pihal je dokaj močan veter, a vseeno nas je Grintovec s svojo mogočnostjo razveselil.
Vrh ima kaj ponuditi, saj je razgled edinstven; prva soseda Kočna pokaže v vsej svoji mogočnosti obe glavi, Kokrško in Jezersko; druga soseda je Skuta, vmes se razprostira atraktiven Dolg Hrbet; zadaj so Rinke, pa Mrzla gora itd. Celotno Jezersko z vsemi zanimivimi vrhovi se odpira pred nami. Ob pogledu proti Kranju se nam bo odprla severo- zahodna stena Kalškega grebena in Kalške gore, ki divje pada v Suhi dol in preko katere potekajo številne plezalne smeri.
Sestopimo po poti pristopa. Če smo se vzpenjali v okljukih, sestopamo bolj po sredini Strehe in pazimo na pravilno hojo z derezami. Oprema nam ne pomaga nič, če je ne znamo uporabljati. Previdno na izpostavljenih, strmih delih poti. S Kokrškega sedla po jeklenega konjička sestopimo po poti vzpona.
Verjamem, da bomo po prihodu domov prijetno utrujeni in zadovoljni. Kaj ne bi bili! Pozimi smo stali na najvišjem vrhu Kamniško-Savinjskih Alp.
Nadmorska višina: 2558 m
Višinska razlika: 1668 m
Trajanje: 8 – 9 ur
Zahtevnost: 4 zvezdice
Jelena Justin