Večer, 16.03.2005, Narava, gore in ljudje: Namesto pričakovanih prvih znamenj pomladi smo dočakali ostro zimo, ki nas je prikovala na razmeroma še varno sredogorje
Predstavljamo manj znane slovenske planinske poti in vrhove
Privlačna zimska tura na Javorov vrh
Namesto pričakovanih prvih znamenj pomladi smo dočakali ostro zimo, ki nas je prikovala na razmeroma še varno sredogorje
Pred nami je krožna pot preko Potoške gore na Javorov vrh ter nazaj preko Jakoba v Preddvor. Brez derez, palic in toplih in dihajočih oblačil ter dobre malice tudi tokrat ne bo šlo. In če smo se do zdaj večinoma odpravljali proti goram z lastnim prevozom, bomo danes kombinirali in se bomo le do Preddvora zapeljali s svojim avtom, v dolino Kokre, tja do Polajnarja, pa z avtobusom za Jezersko.
Prvi del poti iz doline Kokre je pravzaprav gorska cesta na Čemšenik (835 m), do koče, ki je tačas zaprta. Desno in levo nas spremlja potok, ki prijetno šumlja, cesta pa je ravno prav strma, da se prijetno ogrejemo. Dolina se hitro izmika pogledom, ki nam radi uhajajo na drugo stran Kokre, na bližnje krvavške strmine in levo proti Kalškemu grebenu. Pot se vije skozi gozdnato območje, ki zdaj golo steguje svoje vejevje, pod nogami pa nam škriplje sneg, pod katerim se skrivajo ledene plošče, saj se v to pobočje v dopoldanskem času upirajo sončni žarki. Od koče dalje sledimo stezi in markacijam, saj tod ne hodi mnogo planincev. Pot je kar strma in v zimskih razmerah se človek nadiha ostrega zraka. Desno, onkraj doline Kokre, nam zdaj skorajda na dosegu rok vstajajo mogočne stene Kokrške Kočne. Kmalu zatem prispemo do križpotja, od koder je desno le še slabe pol ure hoda do vrha. Križpotje je nekakšno sedlo na višini 1245 metrov, od koder zdaj pogledujemo na deželo med Preddvorom in Kranjem, medtem ko nam pogled bega na bližnji Hudičev boršt sredi strmine Zaplate, kamor ga je po pripovedki odnesel in odložil sam hudič bratoma, ki sta se pred davnimi leti v dolini prepirala za gozd, dokler eden izmed njiju ni dejal, naj ga vzame hudič. Od takrat je gozdič tam gori in skozenj vodi steza na Kališče. Javorov vrh torej ni več daleč in k sreči je gol, tako da prišleku omogoči prečudovit pogled prav na vse strani - 1434 metrov visoko smo. Preko doline Kokre navzgor pogledujemo na jezerske hribe, za katerimi se beli Obir, nekoliko bolj levo pa je še greben Košute. Pred nosom imamo pobočje Zaplate s Cjanovco, ki nam skrije pogled na Storžič. Na vrhu si poiščemo šop trave, s katere so sape odnesle sneg, in si privoščimo kaj iz vsebine nahrbtnika, potem pa previdno navzdol do križpotja ter naprej navzdol do Jakoba s slikovito cerkvico in kočo na višini 960 metrov, ki sta priljubljeni izletniški točki, zato bo od tod do Preddvora hoja zahtevala več previdnosti, saj je sneg zglajen in poledenel, ker se dopoldne v pobočje upirajo sončni žarki malodane pravokotno, nočni mraz pa ga spreminja v pravcato drsalnico. Previdnosti torej nikoli ni preveč, pa tudi nikamor se ne mudi, še prehitro smo spodaj pri gradu Turnu, zdaj v njem dom starejših, ter tudi pri jezeru Črnavi, na katerem mrgoli drsalcev. Vse hoje je za približno šest ur, če si bomo vzeli čas za prelepe zimske poglede.
Jože Praprotnik