Delo, Znanost - Igor Dakskobler: ... Diplomirani biolog, doktorant Univerze v Trstu, vodilni botanik na Slovenskem v zadnjih 20 letih prejšnjega in v prvih letih zdajšnjega tisočletja ...
Pred nekaj leti so me ljubitelji narave in rož na Gori nad Ajdovščino prosili za predstavitev v njihovi sredi cenjenega in spoštovanega profesorja Toneta Wraberja in po dolgem odlašanju sem ubesedil to, kar sem čutil, da moram napisati. Profesor je protestiral – take stvari se zapišejo v nekrolog, mi je oporekal, in me prosil, naj besedilo skrajšam in priredim. Tega, tudi s podporo uredništva časopisa Gora, nisem storil in na željo urednika revije Proteus je nekoliko prirejen zapis ob njegovi 70-letnici izšel še enkrat. Ob teh objavah nisem niti slutil, da me bo čez nekaj let dejansko doletelo pisanje nekrologa o meni dragem in resnično prijateljsko naklonjenem profesorju. Zaobjeti v nekaj vrstic izjemno bogato, pisano in dejavno življenje Toneta Wraberja (4. marca 1938–6. julija 2010), upokojenega rednega profesorja Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani (od letošnjega maja tudi njenega zaslužnega profesorja), je nemogoče.
Diplomirani biolog, doktorant Univerze v Trstu, vodilni botanik na Slovenskem v zadnjih 20 letih prejšnjega in v prvih letih zdajšnjega tisočletja, nam je zapustil izjemno pisno dediščino, več kot 1000 enot (knjige, znanstvene razprave, strokovni in poljudni članki, gesla v enciklopedijah, ocene, prevodi in drugo), bogat herbarij (shranjen v zbirki LJU, katere dolgoletni vzorni skrbnik je bil) in vzgojil generacije biologov, botanikov in gozdarjev. Strokovno in raziskovalno pot je začel v Prirodoslovnem muzeju Slovenije in mladostno navdušenje posvetil alpskemu botaničnemu vrtu Juliana v Trenti. Njegove raziskave vegetacije v subalpinskem in alpinskem pasu Julijskih Alp, tudi predmet njegove doktorske naloge, so bistveno obogatile vednost o takrat pri nas še slabo poznanem rastju nad zgornjo gozdno mejo. Kmalu si je (ob prof. Mayerju) pridobil veljavo najboljšega poznavalca rastlinstva Julijskih Alp in naših Alp sploh in ga obdržal vse do smrti. Enakovredno je objavljal fitocenološke razprave, med drugim je avtor ali soavtor dvanajstih za znanost novih rastlinskih združb, taksonomske raziskave (opisal je sedem za znanost novih vrst ali podvrst) in floristične članke (s številnimi novimi najdbami je izjemno prispeval k poznavanju rastlinstva Slovenije). Območje njegovega raziskovanja so bile vse slovenske pokrajine, vključno z zamejstvom, razširil pa jih je tudi na Dinarsko in druga balkanska gorstva. Raziskovalno je večkrat obiskal tudi Himalajo. Žal veliko zbranega gradiva ni utegnil obdelati, a nekatere njegove objave, na primer Rdeči seznam praprotnic in semenk Slovenije (1989, v soavtorstvu s P. Skobernetom), Sto znamenitih rastlin na Slovenskem (1990), soavtorstvo pri vseh štirih dosedanjih izdajah določevalnega ključa Mala flora Slovenije (1969, 1984, 1999 in 2007), so znane vsakomur, ki se zanima za naše rastlinstvo.
V enem zadnjih pogovorov mi je rekel: »Veš, vedeti morate, na ramenih koga stojite. Ne začenjate iz nič.« On se je tega v celoti zavedal, zato je veliko moči in časa posvetil zgodovini botaničnih raziskovanj na Slovenskem in delovanju svojih botaničnih predhodnikov. Morda je krona teh njegovih prizadevanj prav temeljito in zgledno redakcijsko poročilo in komentar k znanstvenokritični izdaji Vossovega Poskusa zgodovine botanike na Kranjskem (2008). Nedvomno bi, če bi mu bilo dano, tudi s tega področja objavil še precej tehtnih del.
Pokojni profesor nikoli ni bil le pust znanstvenik, zagledan v svoje raziskave ali, Bog ne daj, v duhu sedanjega časa, »zbiralec« točk, ki bi mu prinašale znanstveno slavo in denar, beri projekte. Daleč od tega. Od mladeniških let je bil široko, klasično razgledan razumnik, ki je svoje moči enakovredno kot znanstvenemu, namenil tudi poljudnemu delu in pisanju. Kot posebno dragoceno vrednotim njegovo sodelovanje in (so)uredništvo pri dveh uglednih revijah, častitljivemu, že več kot 100 let izhajajočemu Planinskemu vestniku (njegova prva objava v tej pomembni strokovni gorniški reviji ima letnico 1955, zadnja, če nisem katere spregledal, letnico 2009) in nekoliko mlajšemu, a za slovensko poljudno naravoslovje nepogrešljivemu Proteusu (prva objava leta 1962, zadnja 2010, skoraj sočasno z dnevom njegove smrti). Ko bomo dobili (upam, da čim prej) izbor njegovih člankov v teh dveh revijah v knjižni obliki, bomo šele resnično lahko dojeli izjemnost profesorjevega poljudnoznanstvenega in kulturnega pisanja in jezikovnega in slogovnega mojstrstva, ki ga premore le redkokateri znanstvenik. Če k temu dodam njegovo življenjsko zavezanost varstvu narave (župnik v Polhovem Gradcu, Bogdan Oražem, ga je v nagovoru na pogrebu imenoval »kustos«, to je varuh, hišnik, botaničnega zaklada naših gora), enako slovenstvu (zgled je njegov pomemben delež pri izdajanju nacionalne Enciklopedije), zagotovo nisem zapisal vsega, kar bi moral. Profesor Wraber je bil dejaven do zadnjih dni. O svoji bolezni botaničnim sopotnikom ni govoril. Dokler je le mogel, je hodil na izlete, predaval. Bil je poln načrtov in botaniki smo ga imeli bolj ali manj vsak dan v svojih mislih, če ne drugače s potrebo po tem ali onem nasvetu.
Za svoje delo je dobil številna priznanja. Družba in država ga torej nista spregledali. Pa vendar, naj mi spoštovani članice in člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti ne zamerijo, da moram, čeprav sodelavec enega izmed njenih inštitutov, ta zapis končati z naslednjima stavkoma. Mož tako širokih obzorij, tako obsežnega, znanstveno odličnega, strokovno neoporečnega, kulturno spodbujevalnega delovanja, vseskozi zavezan slovenstvu, slovenskemu jeziku, njegovi naravi, zgodovini in kulturi, kot je bil profesor Tone Wraber, bi si zaslužil članstvo v SAZU. Žal ga ni dočakal.
Igor Dakskobler